Zakaj je osel neumen in zakaj ima tako grd glas.

← Daj psu kruha in mački mleka.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Kako je nastala opica. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Osel je bil od konca najpametnejši izmed vseh živali, in tudi glas mu ni bil nič slabši od konjskega.

Ko je Noe dodelal ladjo, in so šle vanje tudi živali, je vprašal Bog osla, ki se ni genil, kaj čaka, da ne gre v ladjo. Osel odgovori: »V taki čudni omari še nisem bil nikoli in nikoli ne pojdem vanjo«. Bog veli: »Saj tudi druge živali še niso bile nikoli v nji, pa se ni branila nobena.« Osel zarenči: »Jaz delam zase, drugi pa zase. Ta nerodna ladja se utegne razbiti; kako naj se otmem, če bom zaprt v nji?«

Boh ga tolaži: »Ne boj se! Le poglej, kako debela so bruna in kako čvrsto so zbita! V taki ladji vožnja ni nevarna.«

Osel se zadere: »Če bi bilo tudi res, kar govoriš in kar kažejo oči, kdo pa ve, kakšen je ta-le most, po katerem treba iti na ladjo?«

Bog pravi: »Če je most nesel slona in druge težke živali, se menda ne bode podrl pod tabo. Pa če ne verjameš, potiplji s prednjimi nogami, pa se prepričaš, kako trdne so mostnice, pa tudi podpora.«

Osel zagodrnja: »Mostnice in podpora naj so trdne, kolikor hočejo, meni se pa vendarle tako zdi, če se dam zapreti v ladjo, da bom poginil.«

Boh ha nagovarja še enkrat in mu reče: »Ne bodi tako uporen, saj te bom skrbno pazil in varoval, da ne bom izgubil ene dlake, nikar življenja!«

Osel se odreže: »Ne grem, pa ne grem. Rajši se dam ubiti.«

Bog se naveliča poučevati modrijana. Nejevoljen veli: »En osel več ali manj notri, kaj zato!« Potem zapre ladji vrata, in voda začne prihajati.

Osel je bil kmalu ves moker in zdaj bi bil šel rad v ladjo, ali bilo je prepozno. Plaval je do bližnjega griča, z griča do visoke gore, ali voda je zalila tudi goro, pa se je trebalo spet plavati dalje. Strašno je rigal, se pehal in premetaval po valovih, ki so zagrnili tudi najvišje hribe.

Bog je hotel ohraniti oslovski rod, zato ni dal poginiti plavajočemu oslu. Ali ko se je voda odtekla, je bil od strahu, truda in lakote tako zbegan, da je ostal popolnoma brez uma in je zapustil tudi brezumne naslednike. Od vednega riganja mu je grelo tako ohripelo, da dela zdaj njegov grdi glas vsakemu živemu ušesu strah in bolečine.

Zap. Janez Trdina.