Daj psu kruha in mački mleka.
| ← Kako je Bog psa ustvaril. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Zakaj je osel neumen in zakaj ima tako grd glas. → |
| |||||||
Svoje dni je bilo pač prijetno in dobro na svetu. Vsega je bilo več kot dovolj, in malo se je bilo truditi. Kako bi se pa tudi ljudem ne bilo godilo dobro, saj je žitni klas sezal od tal do vrha, in krava je nosila vime po vsem trebuhu od prednjih do zadnjih nog, ob majhnem trudu so ljudje pridelovali obilo žita, in mleka se imeli, da niso vedeli kam ž njim.
Ali človek je slaba stvar, ne zabi ničesar rajši kakor dobrot in dobrotnikov. Tako so tudi takrat čisto pozabili Boga, darovatelja vsega dobra. Prevzeli so se, plesali so, veselo in razkošno so živeli, Boga pa se niso spominjali. Nihče ni več molil, niti posvečeval praznikov in drugih svetih časov; božje hiše so bili prazne.
»Kaj bi živeli sveto«, so dejali, »Saj nam ni treba; vsega imamo dovolj, uživajmo, dokler je čas«.
Boga pa je ta grda brebožnost užalila tako hudo, da je sklenil spokoriti nehvaležni rod. Na žitno bilko je položil prst ter ga vlekel od tal počenši in dalje proti vrhu: pod prstom mu je ginil klas. Rekel je pa, da ne prestane vleči, dokler ga kdo ne naprosi. Zato je z roko večkrat postal na bilki ter se oziral po stvari, ki bi ga naprosila. Kjer je prenehal, tam se je naredila grča na steblu.
Že je bil s prstom blizu vrha, pa nihče ni prosil; le psiček je prihitel in dejal: »Gospod, le tako dolg klasiček, kakor je moj jeziček!«
Bog ga je uslišal, in od tega časa ima žito le ped dolg klas.
Prav tako je vlekel s prstom tudi po kravi. Takoj pod prstom se je vime sušilo. Nihče ni prosil, da bi odjenjal, le mačka je prišla in rekla: »Gospod, le toliko vimena naj ostane, kolikor ga je treba za moje ležišče!«
Bog jo je uslišal in pustil kravi malo vime. Tako nam je pes izprosil kruha, mačka pa mleka.
Zap. Fr. Praprotnik.