Zakaj je morska voda slana?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj obkroža morje zemljo? Zakaj je morska voda slana?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel je svoje dni ubogi deček Ivanek. Ker sta mu umrla oče in mati, bil je pri svoji osemdesetletni teti. Ko izpolni štirinajsto leto, gre se učit mornarstva.

Pridno in zvesto opravlja Ivanek na ladji dela, katera mu ukazujejo. Vsi ga imajo radi.

Ko pride čez leto in dan prvikrat zopet domov k teti, potoži se ji, kako težko mu je, ko vidi koliko imajo njegovi tovariši denarja in drugih dobrot, on pa je tako ubog. Teti se Ivanek zasmili, zato vstane, gre v stransko sobo ter prinese mlin, s kakeršnim meljemo kavo. Ta mlin da Ivanku rekoč: »Na, Ivanek, Vzemi ta mlin in kadar bodeš česa potreboval, reci mu:

Melji, melji mlinček moj,
To in to mi daj takoj! —

in takoj dobiš, česar si poželiš. Ko bodeš imel dosti, reci le:

Zdaj pa, mlinček moj,
Mirno spet postoj! —

in mlin bode nehal mleti. Pazi pa nanj in ne povej nikomur kaj o njem.«

Hvaležen vzame Ivanek mlin in se vesel odpravi zopet na ladjo. Tukaj mu mora mlinček pridno mleti! Sedaj si je poželel lepe obleke, sedaj rumenih cekinov, sedaj svetlih tolarjev, sedaj dobrih jedil i.t.d. Iz kratka, vse mu je dal mlinček. Oj, kako dobro se je godilo Ivanku!

Toda v svoji sreči ni bil ošaben in trdosrčen, nego je pomagal svojim tovarišem, kjer in s čimer je mogel. Le-ti so se čudili in ga vpraševali, kje dobiva vse te lepe reči, a Ivanek jim ni povedal ničesar o čarobnem mlinu.

Naposled zve tudi kapitan (poveljnik na ladji) za Ivankovo bogastvo. Pokliče ga predse in vpraša, odkod dobiva te lepe in dragocene reči. Ivanek se prestraši, izgovarja se, a ne izda se. Ko kapitan spozna, da mu Ivanek nekaj skriva, vzame palico in udriha po ubogem dečku, dokler se ta ne omeči in mu ne razodene skrivnosti o čarobnem mlinu.

Pazno posluša kapitan Ivankovo pripovedovanje, a potem mu ukaže, naj prinese mlin ter mu pokaže, ima li res takšno čudno moč v sebi. Ivanek gre in prinese mlin. Nato vpraša kapitana, česa si poželi. Kapitan nekoliko pomisli, potem reče: »Ko sem bil pred tremi tedni doma, jedel sem svinjsko kračo. Teknila mi je tako dobro, da bi tudi sedaj rad katero. Preskrbi mi jo!« — Ivanek vzame mlin in reče:

»Melji, melji mlinček moj,
Svinjskih krač mi daj takoj!«

Mlinček začne mleti, in kračka za kračko prihaja na mizo. Ko kapitan reče, da jih ima dovolj, pravi Ivanek tiho:

»Zdaj pa mlinček moj,
Mirno spet postoj!«

Takoj neha mlin mleti. Strme gleda kapitan čudotvorni mlin, potem pravi: »Taka reč, dragi moj Ivanek, ni zate, to daj meni!« Ivanek neče privoliti, toda ko kapitan zopet seže po palici, prepusti mu ljubljeni svoj mlin.

Ves žalosten gre Ivanek sedaj na krov in gleda solzen peneče morje. Ko tako sloni na krovu, priplazi se kapitan tiho za njim, zgrabi ga za noge ter ga strmoglavi morje. Vesel, da je mlin sedaj jedino njegov, vrne se kapitan s svojo kajito (sobo), da pojé kračke. Ker se mi te pa zde nekoliko premalo slane, poskusi čudotvornost mlina, rekoč:

»Melji, melji mlinček moj,
dobre soli mi daj takoj!«

In mlin začne mleti. Kakor bi trenil, polna je skleda najlepše soli. »Dosti je imam!« reče nato kapitan; a mlin ga ne sluša, nego melje dalje, da je kmalu miza polna soli. »Ne potrebujem je več! Nehaj!« zakriči kapitan, toda mlin melje pridno dalje. In ker kapitan ni vedel pravega izreka, mlel je mlin vedno dalje, najsi se je kapitan še tako hudoval in mu pravil, da ima dosti soli. Ni trajalo dolgo, in vsa kapitanova soba je bila polna lepe bele soli.

Ves razkačen vzame kapitan palico ter udari po mlinu, da se razleti na sto kosov. Ali o joj! Vsak kos se izpremeni v nov čaroben mlin. Sedaj je mlelo vseh sto mlinov sol, jedino le sol. Skoro napolnijo s soljo vso ladjo. Prenapolnjena ladja se pogrezne naposled z vsem, kar je bilo na nji. Tudi mlini se pogreznejo na dno morja.

Tam spodaj meljejo še dandanes sol, ker jim nihče ne zapove, da bi ponehali. In tako bodo mleli menda do sodnega dne; zakaj četudi sedaj veste pravi rek, vender ne veste, kje mlini leže. Toda ko bi tudi vedeli, kje leži onih sto mlinov,ne mogli bi jim zapovedati, naj nehajo, zakaj ne slišali bi vas, morje je pregloboko.

Sedaj torej veste, zakaj je morska voda slana!