Zadnja morska bitka - konec
| ← [[Zadnja morska bitka - 2. del]] | Zadnja morska bitka - konec Anonimno |
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 10 (5. novembra)
| |||||||||||||
Razgovor je bil kratek.
»Ali boste mogli obvladati ta veter?« je vprašal kapitan ladje-matice.
»Upam,« je odgovoril lahkomiselno mladi letalec. »Ob takem dnevu sem rajši na aeroplanu, kakor pa na razbitem torpedroplanu! Ali imate kako »Valkiro« zame ?«
»Valkira«, mogočen, z razstrelivi težko naložen aeroplan, je bil že pripravljen. Nekaj minut pozneje je sedel poročnik Horton na zavarovanem prostoru, odkoder je vodil aeroplan, za njim pa njegov dosedanji kapitan Meriles, ki je bil zaposlen pri ceveh, katere so imele spuščati dinamit na sovražnika.
Orjaški žerjav, ki je bil pritrjen na jamboru ladje-matice, je zagrabil oklopno letalo in ga dvignil do petdeset metrov visoko. Sikajoč in piskajoč so se pognali propelerji. Kljuka na žerjavu je izpustila in za trenutek se je zdelo, kakor bi hotelo oklopno letalo telebniti iz ozračja na tla. Tedaj je pa švignilo preko grebenov valov in se v vijugah dvigalo više in više.
To je bilo kapitanu Merilesu že drugič v življenju, da je sedel v aeroplanu. Z občudovanjem mu je obvisel pogled na zelenem, od solnca ožarjenem morju tam doli, katerega gladina se je globoko in vedno globlje pogrezala in je ležala že dvatisoč metrov pod aeroplanom. Iz te višine je mogel natanko opaziti angleške podmorske čolne, ki so se ravnokar vračali od napada na azijsko središče. Akoravno so ležali deset metrov pod vodo in so bili z morske gladine popolnoma nevidni, se jih je moglo iz te višine zelo razločno opaziti.
Zdaj je priletela »Valkira« nad skupino kitajskih torpedroplanov. Samo za las vstran je švignila granata mimo propelerjev, in letalo se je nevarno zakole- balo in omahnilo. Toda takrat je kapitan Meriles našel svoj cilj. Pritisk na ventil zgoščenega zraka in z velikansko naglico je zasikal omot dinamita v globočino. Eden sovražnih torpedroplanov se je izpremenil v oblak ognja in pare in izginil v globočini.
V tem trenutku je privršal japonski aeroplan in začel z omotično naglico stre- ljati iz revolverskih topov na angleško »Valkiro«.
Kapitan Meriles je imel polne roke dela, da je naperil svoje topove proti temu novemu nasprotniku.
Bang! bang! bang! Rat! rat! rat! je treskalo in žvižgalo v dvatisočmetrski višini skozi ozračje. Za trenutek se je poročnik Horton stresel in segel z desnico proti ušesu. Ko je potegnil roko nazaj, je bila krvava. Toda samo za hip je trajala ta slabost, potem se je zopet zavedel.
»Ranjen ?« je vzkliknil kapitan Meriles.
»Nič posebnega!« je zavpil Horton in kapitan je streljal z revolverskimi topovi naprej na japonski aeroplan. Horton je opazil, kako sta omahnila oba topničarja sovražnega letala mrtva na svojih sedežih. Ne da bi se moglo braniti in razoroženo, je odletelo japonsko letalo nazaj. Horton je pa prodiral naprej, dokler ni s svojim letalom v dvatisočmetrski višini obvisel ravno nad kitajsko poveljniško ladjo »Čung- Jung«. Tukaj je zagledal Horton prijatelja, svojega starega letalnega učitelja Morfisa, ki je tudi na »Valkiri« visel v zraku. Tudi njemu so bili strežniki- topničarji pri topovih postreljeni, da se ni mogel bojevati, niti metati dinamita.
Kapitan Meriles je pa stopil zopet k dinamitnim cevem in vrgel celo reko razstreliva na krov kitajske poveljniške ladje. Toda ladja »Čung-Jung«, po naše »vztrajnost v središču«, je bila v čast svojemu imenu! Dočim je ona metala ogromne granate na angleško ladjevje, je njen nenavadno močen oklopni krov odbil vsak napad.
Zaman so metali angleški aeroplani množine stotov dinamita na to ladijsko pošast. Krov je vzdržal in topovi japonskih torpedroplanov so sestreljevali angleška letala drugega za drugim iz ozračja.
Stari angleški letalec Morfis, ki se je tam v družbi dveh trupel in tisoč kilogramov dinamita zibal v zraku, je pregledal solnčno morje in bojne vrste obeh nasprotnikov. Opazil je, da se nagiba usoda v nesrečo Angležev, da bi bilo treba samo še zadnjega silnega napora in angleška bojna vrsta v centru bi bila predrta in ločeni krili strti.
Morfis je mislil po svoje o življenju in smrti. Odločil se je, da po zmagi azijskega ladjevja na noben način ne bo živel več, za zmago angleškega brodovja pa da rad umrje. Osivel je v vojaški službi in je menil, da mu je smrt že dolgo prizanašala.
Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je Hartona, ki je bil sicer močnih živcev, zelo pretreslo.
»Izgubil je oblast nad strojem!« je zavpil kapitan Meriles in medtem divje stiskal Hortonovo ramo.
Z naglim sunkom se je Morfisov aeroplan, ki je bil tritisoč metrov visoko, postavil strmo navpik in zdaj kot težek kamen padal iz svoje višine. Žvižgaje je švignil mimo tisoč metrov niže visečega Hortonovega stroja naravnost na poveljniško ladjo »Čung-Jung«.
Instinktivno so opazili kitajski torpedroplani nevarnost, ki preti njihovi admiralni ladji. Uničujočo točo krogel so metali drvečemu aeroplanu nasproti, da so se mu oklopna krila razletavala, na tisoč koščkov razbita, na vse strani. Toda za malo sekund, ko je še trajal ta divji padec, niso več mogle krogle izpremeniti smeri padajočega letala.
Eno sekundo še in z grmečim udarom je padlo Morfisovo letalo na težki oklopni krov ladje »Čung-Jung«. Zadel sekunde se je zdelo, da je tam mirno obležal. Nato se je slišal v zraku oster, kratek pok dinamitne eksplozije. Oklopni krov se je prelomil kot tenka ledena skorja na ribniku, kotli so počili in en sam ognjen zubelj je švignil proti nebu. Vnele so se municijske zaloge azijske admiralne ladje. V tri dele se je prelomilo ogromno, sedem tisoč ton težko telo poveljniške ladje . . .!
In zopet nato je valovilo zeleno morje, kot bi angleškega letala in sovražnikove ladje sploh ne bilo.
Usoda dneva se je obrnila. Ko je napočilo jutro, ko je poljubilo solnce vzhodni rob neizmerne morske gladine, tedaj sta dve tretjini azijskega brodovja ležali na morskem dnu, dočim je zadnja tretjina ušla težko poškodovana na jugozahod. Angleško ladjevje se je pa zmagovito sicer, toda zelo razredčeno vrnilo nazaj v luko Gale.
Davno se je že spustil Horton z » Valkiro « na ladjo-matico in kapitan Meriles je sedel v ladijski kabini in izpopolnjeval s tresočimi rokami svoje zapiske. Toda to niso bile vesele misli, misli srečnega zmagovalca, ki so ga pri delu spremljale.
Ona strašna morska bitka je uničujoče delovala na živce vseh sodelujočih. Pokazala jim je smrt v strašnih oblikah. Na tisoče ljudi je bilo raztrganih, ožganih, potopljenih. Ti so bili le igračke onih ogromnih, plavajočih in letečih rušilnih strojev, katere je človeški um komaj iznašel in ustvaril. Tako so delovale strahote one edine morske bitke angleško- azijske vojne dobro vsaj v tem oziru, da je bila ta bitka za dolgo zadnja, da, morda bo ostala za vedno zadnja morska bitka.