Zadnja morska bitka - 2. del

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
← [[Zadnja morska bitka]] Zadnja morska bitka - 2. del
Anonimno
[[Zadnja morska bitka - konec]] →
Objavljeno v Ilustrirani glasnik 1914, št. 9 (29. oktobra)
Spisano: Postavila Ema Repnik
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zadnja morska bitka[uredi]

Bilo je krog pete ure zjutraj, ko je kapitan Meriles planil iz postelje. Bang!— Ni se zmotil."^ To je bil strel, in sicer iz najbližje bližine.

Bang! — zopet eden. Dašš! To je bil njegov lastni top proti aeroplanom. Kakor tiger je skočil kapitan v svojo obleko in vrgel na glavo prvo kapo, ki mu je prišla pod roke, ravno ko se je njegov krmar prikazal pri vratih.

»Na krovu Vas iščejo, kapitan. Veliko sovražnih aeroplanov nas je napadlo. Ladja »Egipt« močno poškodovana, morda izgubljena. (Tukaj je Vaš drugi čevelj, kapitan!) Pomerili smo s topom in ustrelili velikega oklopnega goloba. (Tukaj je kapa, kapitan!) V stroj smo ga zadeli.«

Meriles je bil na krovu.

»Koliko jih je, Horton?«

»Težko reči, kapitan. Krmar jih je naštel enintrideset, jaz samo devetindvajset. Aha! — še eden nas obletava. Tristo medvedov — reflektorji ga ne izpuste! Dašš! Že zadet! Osem mož posadke je v njem,«

Veliko letalo se je ustavilo v zraku in letelo proti »Muhi«.

Bang ! je počilo čisto blizu.

»Ta strel je naš!« je zavpil Horton in s pogledom zasledoval ognjeno pot aeroplanske granate. In že je zagrmel nov strel iz druge cevi »Muhe« ter je zadel ravno vijak aeroplana. Nekaj trenutkov se je zdelo, da oklopno letalo mirno stoji v zraku, Potem se je prevrnilo in padlo kakor kamen v razburkano morje.

Tako je pokal strel za strelom. Navadno so učinkovali, tudi če sovražni aeroplan ni bil naravnost zadet. Kajti ljudje so že zdavnaj spoznali, da je tudi najspretnejšim topničarjem Skoro nemogoče točno zadeti aeroplan, kadar je v naglem poletu. Zato so sestavili posebne aeroplanske granate. ' Če so se razpočile v bližini sovražnega leta| SQ povzročile tako silne zračne vrtin- ce, da so se letala prevrnila in padla.

Ko se je začel plaziti po morju siv jutranji soj, prvo znamenje prihajajočega dneva, je ogenj aeroplanskih granat utihnil; sedaj je bilo mogoče pregledati škodo.

Ladja »Egipt« je ležala s polomljenimi jambori, povešena na stran. Dve križarki sta se potopili, Toda tudi sovražnik je zgubil sedemindvajset aeroplanov. Tudi ti so ležali s svojim moštvom vred na dnu morja.

Proti deveti uri zjutraj je poveljniška ladja »Aden« naznanila, da odpluje celo- kupno brodovje proti sovražniku. Velikansko, 65.000 ton težko telo oklopnice se je začelo počasi gibati naprej in v dolgi vrsti so ji sledile ostale ladje. Tudi na njih je bilo opaziti, kako kruto so ponoči delovali sovražni aeroplani. Največ rešilnih čolnov je bilo odtrganih, mnogi aeroplanski topovi so bili neuporabni. Toda nepoškodovani so moleli s krova težki oklopni stolpi s svojimi najnovejšimi topovi, ki so metali tisočpetsto funtov težke granate in so bili v stanu, da še v razdalji šeststo korakov prebijejo najdebelejše oklope.

tako je celo brodovje počasi plulo proti jugu. v sprednji lrti so leteli med oblaki angleški aeroplani, drzni ogleduhi, ki so daleč po morju stikali za sovražnikom. Potemso prišle tudi aeroplanske lčadje-matice, nato so se vrstili torpedroplani in podvodni čolni, ki so tudi bili zelo uboljšani in so mogli pluti pod gladino s hitrostjo trideset vozlov. v daljši razdalji je sledilo jedro brodovja, velikanrske vojne ladje in mogočne okopne križarice.

V tej bojni vtrsti je plulo angleško brodovje z ugaslimi lučmi skozi noč v smeri jug-jugozahod. veter se je zopet dvigal in morje je bilo vedno neprijaznejše.

Tošniški častnik Muha, ki je stal na krmarskem krovu in po mor- narski navadi pljuval debeli, rjavi tobakov sok v morje, je bil z vremenom zelo zadovoljen. »Bog bla- goslovi veter!« je vzkliknil.

»To vreme nas bo vsaj obvarovalo pretctih kitajskih aeroplanov!« Pa to upanje se mu ni izpolnilo.

Ko se je začela po morju razlivati rdečkasta svetloba zgodnjega jutra, so prišle od angleških aeroplanov prve brezžične brzojavke, da prihaja združeno kitajsko- japonsko brodovje iz Bengalskega zaliva. Minulo je nekaj ur. Nato se je po morju razlegel žvižg, ki je postajal globlji in globlji, dokler ni nenadoma končal z gromovitim pokom.

»Prva sovražna granata!« je zaklical Horton kapitanu Merilesu.

Od vseh strani se je začelo sikanje in pokanje, kakor bi bil pekel naenkrat izbruhnil iz sebe vse svoje duhove.

»Zdi se mi, da so začeli Japonci streljati na daljavo petnajst kilometrov,« je zakričal Horton iznova, medtem ko so navpični topovi »Muhe« bljuvali iz sebe nepretrgano, bobnečo reko ognja proti nebu, kjer so brenčali sovražni aeroplani. V gostih rojih so nenadoma prileteli iz temnih oblakov, ki so jih doslej zakrivali.

Tedaj je nastopil tisti znameniti četrt ure, ko se je zdelo, da se angleško pomorsko gospostvo potaplja. Medtem ko je skupina največjih ladij, »Aden«, »Bombaj « in »Malta«, obrnila vse svoje topove proti kitajski poveljniški ladji »Čung-Jung«, kar pomeni »vztrajnost v sredi«, medtem ko so velike angleške bojne križarice predrle japonsko »Nanking«, je naenkrat stopila iz oblakov truma japonskih oklopnih aeroplanov ravno nad temi glavnimi ladjami angleškega brodovja.

In vsak izmed teh letalcev je nosil s seboj težke tovore razstreliv, ki so sedaj padale kakor plameneč dež na angleške oklopnice. V nekaj trenutkih se je zgodila nesreča. Ladja »Aden« se je težko poškodovana vlegla na eno stran, »Bombaj«, »Malta« in »Aleksandrija« pa so se v par minutah potopile.

Od vseh strani so hiteli angleški torpedroplani, da p r i s k o č i j o o g r o ž e n e m u središču svojega brodovja na pomoč in očistijo zrak azijskih aeroplanov. V torpedroplanih je začel delovati peklenski ognjenik proti plamtečemu dežju, ki je padal iz zraka v morje.

Tudi »Muha« se je pridružila temu delu. Njeni kotli so peli zamolklo pesem najhujšega napora, sama pa je letela s hitrostjo stoštirideset kilometrov preko gladine. Že je bila skoro na cilju, že so začeli nje navpični topovi delovati, ko se je naenkrat začelo nekaj širokega in težkega kakor hrbet ogromnega kita dvigati pod njo iz globočine. Zastonj je krmar obupno obračal krmarsko kolo okrog, da se ogne lastnemu podmorskemu čolnu, ki se je ob najbolj nesrečnem času hotel dvigniti na površje. Malo sekund, potem je težko in zamolklo zažvenketalo, kakor če zadene kovina ob kovino in se razbije. Potem je obležal podmorski čoln za torpedroplanom. Ta pa ni več počival na svojih stranskih ploskvah, temuč se je s telesom pogreznil v vodo in je mogel pluti le še s hitrostjo desetih vozlov na eno uro.

»Prokleto!« je zavpil kapitan Meriles. Tedaj je prišlo iz strojnice poročilo, da je od dvanajstih vijakov deset odbitih.

»Muha« je bila sedaj popolnoma pokvarjena in za to pomorsko bitko nerabna.

Ko se je kapitan Meriles s počasno vožnjo vračal k zadnjim angleškim stražam, je dospela z ladje-matice angleških aeroplanov brezžična brzojavka:

»Vsi rezervni letalci so o d sovražnih granat pobiti. Nujno rabimo letalcev, da z a s e d e j o letala.«

Ko je poročnik Horton slišal brzojavko, so mu oči zažarele. Na »Muhi« so bili sedaj vsi nepotrebni, a na oklopnih letalih bi pa mogli domovini še koristiti. Takoj je zavozila »Muha« proti ladji-matici in nedolgo potem je stopil poročnik Horton, spremljan od kapitana Merilesa, na ladijski krov.