Z bičem opomniti človeštvo nase

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Z bičem opomniti človeštvo nase
Sinji stolp
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zakaj mahaš z gorjačo in špricaš peške,
Tisoč in ena noč?
Butnil sem v freske.
Kdo bi si mislil, da so tako počečkane.
Barvilo je olupljeno.
Stene so težke in široke.
Afriko razdelim po glavi, da nam bo vsem toplo. Štruca prihaja na krožnik razrezana, samo malo razrezana.
Brusnice, jagode, apetit, roloji.
Odloži rokavice, odloži rokavice, odloži razred, peno okrog ust.
Se spomniš romarjev na Ptujski Gori, ki jih je slikal Mihelič, cukrčkov, ki si jih napihnil, in skavtskih tablic iz polivinila?
Gnoj diši po plemstvu, ne po hlevu.
Razmetane so moje strani, ki se po njih sprehajajo mravljice.

Danes je Vidov dan. Kaj smo odštemplali? Srčki nosijo butare.
Pelikan greje toplo žerjavico do pasu,
tako naša himna bolj buta ob skale morja Adrijanskega. Nabokov se tega ne spomni, on je prišel pozneje.
Hočem na vislice.
K meni je pristopil gospod, ki tudi hoče na vislice.
K meni so pristopale dame, ki so imele najlepše rokice v tem in tem mestu.
Kdaj sem zgrešil njih spust?