Z bičem opomniti človeštvo nase
| ← Mehur | Z bičem opomniti človeštvo nase Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Chiunque giunge le mani → |
| |||||||
Zakaj mahaš z gorjačo in špricaš peške,
Tisoč in ena noč?
Butnil sem v freske.
Kdo bi si mislil, da so tako počečkane.
Barvilo je olupljeno.
Stene so težke in široke.
Afriko razdelim po glavi, da nam bo vsem toplo.
Štruca prihaja na krožnik razrezana, samo
malo razrezana.
Brusnice, jagode, apetit, roloji.
Odloži rokavice, odloži rokavice, odloži
razred, peno okrog ust.
Se spomniš romarjev na Ptujski Gori, ki jih je slikal
Mihelič, cukrčkov, ki si jih napihnil
in skavtskih tablic iz polivinila?
Gnoj diši po plemstvu, ne po hlevu.
Razmetane so moje strani, ki se po njih
sprehajajo mravljice.
Danes je Vidov dan. Kaj smo odštemplali?
Srčki nosijo butare.
Pelikan greje toplo žerjavico do pasu,
tako naša himna bolj buta ob skale morja
Adrijanskega. Nabokov se tega ne spomni,
on je prišel pozneje.
Hočem na vislice.
K meni je pristopil gospod, ki
tudi hoče na vislice.
K meni so pristopale dame, ki so imele najlepše
rokice v tem in tem mestu.
Kdaj sem zgrešil njih spust?