Mehur
← Slast | Mehur Sinji stolp Tomaž Šalamun |
Z bičem opomniti človeštvo nase → |
|
Soja v glinenih vrčih, Rimljan
Koper tiči z muho v vzglavju, lepe so rožice
lepe čebele, lepa kri, lepa kri
lep je požar, vonji, ki se ob tem vzdigujejo
poplava prinese sivino in mraz, vse je čisto.
Ko pride mehurček iz telesa ven, se poti?
Moker je, cvrči, skupaj z Brunom in Svetim
Frančiškom, s Hallajem, vse buške, ki jih
dobi Sveti Štefan, eni kamni se odbijejo,
eni pristajajo mehko, ene sprejema s krikom,
tu, tu je tvoj dom, izrini moje srce,
sebično tovarno, ki požira stole kot boa,
Veneram daje lisičke, vreme je odbilo.
Kaj, če se peruti razprejo, da posesa močvirje,
črno blato sesa trup. Iz listkov, delov žab,
oči žab, mahu na drevesih se vali nekaj
takega kot preproga, luske posrebrijo.
Postajajo brat severa ali juga, kar kliče,
in začenjajo plahutati. Včasih izkoplje
vodnjak. Odlepi se. Zrak klokoče v grlu
zemlje in mi na nebu. Ladjarji so večkrat
poudarjali, kako lastni pesek zakrije um luči.
Sirene so poc, poc, tenstano testo iz moke in
hrušk. Enemu so odrli kožo, enemu premaknili
očišče, dve tretjini Toskancev je bilo
pokasiranih blizu Firenc. Ampak oljke so
spet obrodile in pobirali so jih kužki, pavi, lepe
gosenice, dokler se niso ljudje spet malo
zredili, da so jim ročice lahko gor segale.
Maslo oljk je pregnalo kugo. Rdeči jezički
so samo hlinili požar. Če pade težka železna
krogla iz velike višine na njegove kosti,
hrsk, podplutost, steblo, vse pripada reki.