XXXVIII. Veſele shenjize.
← XXXVII. Dobrovoljni koſzi. | XXXVIII. Veſele shenjize. (Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene) Anton Martin Slomšek |
XXXIX. Gorſki ovzhar. → |
|
1.
Laſtovze, ſkorjanzi shvergolijo
¸Svojo juterno molitvizo,
Drobne ptizhe slobno naſ budijo,
Ko bi vedle, de na polje nam mudi ſe slo.
2.
Klaſje srelo ſe she priklanja,
Kakor vojſek shito rumení,
¸Saj dovolj savshile ſmo ſi ſpanja,
Berso ’s poſtile! naj ſi vſaka dobro ſerp sojſtri.
3.
Sdaj nad jezhmen pervizh ſe sakad’mo,
Polj nad ersh ino poſhenizhizo,
In ko ſnopje dergnit’ [1] ſe privadmo,
Hitro tud’ po ovſi, kakor v’ enim tuſhki, bo.
4.
Anzha hiti, njiva je proſtorna,
Urſha tud sadoſti ne hiti;
Omahuje tovariſhiza borna,
Neshni ſerp pazh urno ſem ter tje ſmuzhí.
5
Ktira tak, ko Miza, sna ojſtriti?
Le poglej, kak s’kam nam boſkat sna.
Pazh gorje shenjizi naprej priti,
Ktéra v’ſvojih rokah ſlabo sbruſhen ſerp imá.
6.
Hvala Bogu! sgodej ſmo ſkonzhale,
De bi vſelej tako pridne b’le!
Pazh ſe bojo matere ſmejale,
Kedar bomo sopet na romeno polje ſhle.
7.
Kedar tek shivlenja naſh’ga mine,
Tud sa naſ poſledna shetov bo;
Le poſhtene bodimo dekline,
De na duſhni shetvi nam ne bode prehudo.
8.
Ljujka bo ſkos angele odbrana,
Kedrir Kriſtuſ ſodit’ priſhel bo;
V’ vezhen ogenj vershena in shgana,
Shlahno sernje pa v’nebeſih vezhno shranjeno. —
Jos.Lipold.
- ↑ Dersniti.