XVII. Mertviſhe.
← XVI. Prasnoſt ſveta. | XVII. Mertviſhe. (Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene) Anton Martin Slomšek |
XVIII. Egiptovſki Joshef. → |
|
1.
Glej! v’pokoju vſe prebiva
Na mertvaſhkim britofi,
Mirno bres ſkerbí pozhiva,
Po mertvaſhko vſe molzhí.
Hribzi mali ſo, in lizhni,
Vſa poſvetnoſt v’ njih trohní;
Prerok tebi ſo reſnizhni:
Kaj boſh enkrat tudi ti.
2.
Glej! mertvaſhke gole glave,
Ino béle te koſti;
Bile enkrat ſo lepave[1]
Pa ſhe lepſhi, kok ſi tí.
Tebi ſo podobne bile,
Ti pa jim podoben boſh,
Kér nehajo tvoje shile,
Kér te ſmert dobi na roſh.[2]
3.
Tu, kjér ſmert pravizo noſi,
Veſ poſveten ſhum nehá,
Tudi zhervizh dobro koſi,
Tukaj vſak’ sadoſti ’ma.
¸Star’mu vboshzeku ſe vgibat’[3]
Pred bogat’zam tréba ni;
Prej ga hotel ni pogledat’,
Sdaj per njemu rad leshi.
4.
Vſe nadloge per tih vratih
Dokonzhajo ſe sa vſim,
Revni ſpijo per bogatih
V’ hladnim krili maternim.
Ni nobene vezh shlahtnije,
Viſokoſti, ne zheſti;
Imenitnoſt vſa sagnije,
Bode prah, in pa koſti.
5.
Le pozhivajte v’pokoji
Mertvi bratjé vſaki zhaſ;
Dokler mi po ſvoji hoji
Tukaj dojdemo do vaſ.
Kér ſe naſha duſha verne
K’ ſvoj’mu ¸Stvarniku nasaj,
Naj ſe truplo k’vam sagerne
V’le te tihi, hladni kraj.
Urek.