Vvod.
| Vvod. Prvenci Janez Bilc |
Sveti sonetje. → |
| |||||||||||||
(Diki jugoslovenski, prevzvišenemu g. g. škofu djakovaškemu Josipu Jurju Strosmajerju.)
Sercé nemirno v persih bije,
Nemirno kri po žilah teče,
In duša iz telesa ječe
Zleteti hoče tje, kjer solnce sije.
Pretesna mi je hiša bila, —
Na prosto želja me je gnala;
Neznana moč me je vabila
Tje, kjer je pomlad rože stlala.
In pustil ozke sem zidove
Očetove preljube hiše:
Duh zdrobil težke je okove
In prosto, čisto sapo diše.
Po kranjskih hodil sem dolinah,
Slovenske tergal si cvetlice;
Po naših hodil sem planinah
Poslušal drobne pevke — tice.
Zahajal sem v zelene loge,
Vetriči čisti so pihljali;
Svetá pozabil sem nadloge,
Kjer vrelci bistri so šumljali.
Na groblje me je pot vodila,
Kjer bratje, sestre mi ležijo;
Jih černa zemlja je zakrila,
„Naj v večnem miru mirno spijo!“
Ko tak po hribih, dolih hodim,
Pripelje pot me v log prijazen;
Zamišljen ko po logu blodim,
Prikaže čudna se prikazen.
Visoke, lepe je postave,
Prijaznega in mil’ga lica;
Oblečena od nog do glave
V obleki beli je ženica. —
Križ v desni roki je imela,
V levici gosli je deržala,
Na njih je vejica zelenela:
Slovenske lipe vej’ca zala. —
Prestrašim čudne se prikazni,
In skoraj hotel sem bežati:
Pa vstavi me nje gled prijazni,
Na mestu zapové mi stati:
„Ne boj se“, reče zala vila,
Ne boj se! križ in gosli vzemi;
Lej, tebi sem ju namenila:
Poprimi gosli, križ objemi!“
To reče žena, da — in zgine,
Pustivši v rokah mi darove;
Po nji sem gledal tje v daljine,
In križ in gosli javorove.
Povernem se v domovje svoje,
Poprime goslice levica;
In čuj, že strune glas zapoje,
Ko z lokom takne jo desnica.
Srebérnega voditi loka,
Prebirat stranice doneče,
Navajena ni mlada roka;
Zatorej pesmi so boječe.
Bojé se med ljudi zleteti —
Razsaja tamkaj strasti sila:
Jim varha treba je imeti,
Ki bi jih vzel pod svoje krila.
„Na dan, oj pesmi! saj iskati,
Vam dolgo treba ni mecéna;
Saj kaže vam ga Slava mati,
Vam kaže verlega Slovena“.
Saj boljš’ga Slava nima sina,
Ko Tebe, verli naš vladika!
Časti in ljubi domovina
Te, roda naš’ga „kinč in dika!“ —
Zatorej pesmice pohlevne,
Vladika, Tebi posvečujem;
Boječe pesmi so in revne,
Jih krilu Tvoj’mu izročujem.
„Ve pesme pa na dan vesele!
Ne bojte se; med rod stopite!
Ste „dom in vero“ vedno pele,
Na dan zatorej poletite!“ —