Sveti sonetje.
| ← Vvod. | Sveti sonetje. Prvenci Janez Bilc |
Božične. → |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]V tiho noč se dan premenil beli,
Skala poka, grobje se odpira;
Vse žaluje, ker Mesija umira —
Izraelci sami so veseli.
Čuj, deveta ura je odbila!
Bleda luna skoz oblak zasije,
Čuj, zdaj zadnjič zdihnil je Mesija,
Kri ’ž njegovih ran se izcedila.
Adam koj iz spanja se zbudi,
In na Golgoto pogleda; —
Brž spozná, kdo tam kervav visi.
Evo zdrami, jezno ji kriči:
Ti si kriva, da nedolžni
Strašne muke božji sin trpi.
II.
[uredi]Glej! solnca svit je ugasnil, mrak obdaja
Tri križe, ki na Golgoti stojijo;
Potoki gorke se kervi cedijo
In pusta zemlja željno se napaja.
Glej! divje trume groza, strah navdaja,
Trepečejo, se čudijo, stermijo,
Se trese zemlja, skale se dervijo,
Spet živ je, merlič bledi ’z groba vstaja.
Žaluje, joče se narava cela,
Ker stvarnik ji na terdem lesu vmira —
Ker obledele so mu svete lica.
Le tebi, človek, duša je vesela,
Ko naš Rešitelj zemljo s kervjo spira,
Z oči ne teče ena ti solzica.
III.
[uredi]Križ kervav prot nebu se dviguje,
Sin Neskončnega na njem umira.
V stran razbojnik levi se ozira,
V sercu, joj, se Bogu togotuje.
Milo grešnik desni pa zdihuje,
Solzne v Jezusa oči upira;
Išče še na zadnjo uro mira —
Dušo v roke Večnemu zročuje.
Vidi Jezusa obličje bledo,
Sliši milo ’z njega ust besedo:
„Dans se veselil boš z mano gori!“
Stvarnik je pribit na križ visoki,
Tečejo iz ran kervi potoki,
Zdaj, o grešnik, saj svoj greh pokori!
IV.
[uredi]Kraljica nad oblaki Ti kraljuješ,
Zvezd dvanajstero Ti obdaja glavo,
Povsod pojó ljudjé le Tvojo slavo,
Le Ti v kristjanov sercih gospoduješ!
Ti žalostnim serce razveseljuješ,
Ti grešnikom, če ’majo žalost pravo,
Pri Sinu prosiš odpuščanje — spravo,
In Ti jim spet nebeški mir daruješ.
O blagor mi! da mater imam tako,
Če tlači serce žalost, bolečine,
Če zopet sem zabredel v greha tlako:
„Usmili se brez madeža spočeta!“
Sercé zdihuje v neba visočine,
In žalost, tuga — berzo je odvzeta.