Vrnitev (Novy)
| ← Prah | Pesem: Vrnitev Temna vrata Lili Novy |
Nočna pota → |
| |||||||
VRNITEV
Nekoč sem v tisti medli uri,
ko ni več noč, a ni še dan,
odprla v svojo sobo duri,
stopila v topel zrak in znan.
Napol žareča sem od sreče,
napol potrta od vesti
zagledala blazine speče,
odeje še brezbarvni sij.
In čudno - kot bi tam ležala
ta, ki je zdaj prišla nazaj,
sem kakor v steklu ogledala
na mah uzrla se tedaj.
Pred mano sanjala je žena,
ne mlada več, ne stara še,
z izrazom, kot da zatopljena
v zaraščen vrt izgublja se.
K vodnjaku, ki zasut sameva
in mu bršlin, temnó tekoč,
šumi in ga spominja speva,
ki ga je curek pel nekoč,
k vodnjaku temu je hodila,
da tiho gledala bi vanj,
ta žena v snu in se gubila
po potih mojih lastnih sanj.
A že začela je svetloba
naraščati kot tok vodé,
preplavljena bilà je soba
z valovi žalostnega dne.
Bridkost mi je srcé prevzela,
v blazine se spustila sem,
prikazni, ki je zadrhtela,
jokaje vrgla se v objem.