Vrnitev (Dragotin Kette, 1)
| ← Noč na poljani | Vrnitev (Poezije) Dragotin Kette |
Čuj sanje mi → |
| |||||||
In zopet je danes prekrasen dan
in kakor v nekdanjih dnovih
na kapiteljnu sveti mi zlati križ
pa se koplje tam v mirnih valovih.
Ej, valovi, svedoki mi srečnih dni,
kaj ste vedno še tukaj v pogorju?
Ne, motiš se, motiš, že davno oni
tam v črnem plavajo morju.
Ob pisano ladijo pljuskajo tam,
a nad njimi letijo delfini,
veselijo se, ne želijo si
po stari domovini.
Nič več te ni, ljubica prejšnjih dni,
v meščank naših pisanem krogu...
na drobnem pesku, na trgu več,
ni v mirnem, sanjavem te logu.
Ej, Bog ve, kje rasteš, razkošni moj cvet,
kje nad tabo drhtijo metulji,
ej, Bog ve… No, dnevi nekdanji lepi
so davno preminuli.