Volkodlak (Svetlana Makarovič)
← Bavbav | Volkodlak Svetlana Makarovič |
Siva sluza → |
|
<poem>
Volkodlak
Sem lačen, prestradan, o dajte mi kaj,
vsaj tistole punčko za en zalogaj,
že dobro, že dobro, vi skopi ljudje,
si bom pa sam vzel, kar mi gre.
Sem lačen, prestradan, bi rad kos mesa,
ubogemu cucku nihče nič ne da,
pamž gor ali dol, saj se nič ne pozna,
vsaj enega bi ali dva,
okroglega fantka pohrustal bi rad,
če se ne najem,
je tu še njegov brat,
ni boljše večerje kot mehek otrok,
okusen, izdaten obrok!
Sem lačen, prestradan, bi rad kos mesa,
ubogemu cucku nihče nič ne da,
zakaj starši pamže tako čuvajo?
Morda jih pa sami jejo.
Pesnik ga grdo nahruli: – Mene si prišel strašit? Mene, ki sem sam te spesnil? Pojdi, pojdi se solit, marš v kočo! – Volk reže mu pokaže vse zobe, dolg in rdeč in slinast jezik, potlej pa vseeno gre.
Pesnik leže in zaspi, a hud kašelj ga zbudi, neki prehlajen drobljanec mu je spet uničil spanec. Ves togoten pesnik vstane, sede za pisalni stroj, pa že niza strašne verze o strahovih ... Ojojoj!
Zdaj prihaja Siva sluza, taka grozna babnica, ki se plazi po hodnikih mokra, siva kot megla, k tvoji postelji pristopi, stegne svoje vlažne roke, ona, veš, najraje straši take zoprne otroke, ki ne nosijo baretke niti toplih spodnjih gat in zato po nepotrebnem si nakopljejo prehlad ... Že prihaja Siva sluza, smrkelj ji do ust visi, že steguje sive roke, strah jo je pogledati. Pa bo v postelji preplah: Mama, mama, tu je strah, strah pa gode in hohnja, odpoditi se ne da.
Komaj verze te napiše, glej no, pa je strah že tu, a namesto tečnim pamžem, gre nagajat pesniku.