Volk in Človek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kralj Matjaž (Pripovedke za mladino II. zvezek) Pripovedke za mladino II zvezek
Volk in človek
Fran Hubad
Sv. Krištof
Spisano: Monika.B
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Volk in človek.

(Basen. Po „Grimmu.")

Pripovedoval je lisjak volku, kako močan je člo¬vek : „Ni je živali na svetu, ki bi se mogla protiviti človeku, komaj do se mu ubrani z zvijačami." — Volk odgovori: „Rad bi poznal človeka, da bi se poskusil ž njim." — „Ako želiš, pokažem ti ga," reče lisjak, „samo jutri zgodaj pridi k meni!" Drugo jutro na vse zgodaj je bil volk vže pri lisjaku. Lisjak ga pelje na pot, po katerem je hodil lovec vsako jutro na lov. Prvi pride po potu star, doslužen vojak. „Ali je to človek?" vpraša volk. — „Ne", odgovori lis¬jak, „ta je nekdaj bil človek." Drugi, ki pride mimo, bil je deček, ki je šel v šolo. „Ali je ta človek?" vpraša zopet volk. — „Ne," odgovori lisjak, „ta še le pozneje postane človek." Tretji, ki pride mimo, bil je lovec s puško dvo-cevko preko ramena in z lovskim nožem za pasom. Lisjak reče volku: „Ali ga vidiš? zdaj prihaja človek; daj! poskusi se ž njim, jaz otidem ta čas domov v svoj brlog." Volk se zakadi proti človeku. Ko ga lovec ugleda, reče sam v sebi: „Škoda, da nisem nabasal krogle svinčenke v puško!" Vender pomeri in ustreli kroglice volku v gobec. Volka je hudo zašegetalo, zakremžil je obraz, ali vender ni izgubil poguma, nego skočil je proti človeku. — Zdajci ustreli lovec drugič. Volk se ne briga za bolečine, nego še dalje se zaletava v človeka. Zdaj potegne lovec nož iz nožnic in udriha po volčji glavi, da se je kri cur¬koma vlila iz nje in volk tuleč pobegne k lisjaku. „Nu, brate!" reče lisjak, kako se ti dopada človek; ali si ga zmagal?" — „Jojmina!" odgovori volk, „nikoli bi si ne bil mislil, da ima človek to¬liko moči. Najpred je vzel dolgo palico z ramena, pihnil vanjo, in pri tej priči mi je nekaj čudnega priletelo v obraz, da me je po vsem telesu zašege¬talo. Potlej je vzel drugič palico, pihnil vanjo, in zagromelo mi je po ušesih, kakor blisk in grom. In kadar sem prišel prav blizu do njega, potegnil si je rebro iz telesa, ter ž njim udrihal po meni, da me je takoj kri oblila ter bi bil skoraj obležal na mestu." — „Nič druzega nisi, nego grd bahač," odvrne mu lisjak, „ker mnogo si upaš, a storiti ne moreš ni¬česar."