Vojakove nevéste poróka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sreča. I., II. Vojakove neveste poroka
Poezije 4
Simon Gregorčič
Izgubljeni cvet
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Venec sem poročni vila, nád na njem sijal je žar; a kedaj ga bom nosila z zaročencem pred oltar?

Nade mrtve, vene venec, ž njim jaz venem in bledim; daleč moj je zaročenec, jaz odpravljam se za njim.

Kaj vam pravim, mati moja, ne jokajte za menoj: saj v deželo grem pokoja, kliče ženin me s seboj.

Z vencem mi ovijte glavo, z biseri pa beli vrat, dajte svilno mi opravo in na róko prstan zlat.

Skličite mi tovaršice, kar jih šteje naša vas, z mano naj zvesté družice zdaj se veselé na glas.

Drevi pojdemo k poroki, ko bo polno zvezd nebo! Tam na zvezdnatem oboki čaka me srce zvestó.

Tam se v veke bom združila ž njim , ki bil je tod mi vzet: kar je bridka smrt ločila, mila smrt zedini spet!

<poem>