Vizije
← Tržaškim bratom (Gruden) | Vizije (Gruden) (Primorske pesmi) Igo Gruden |
Begunci (Gruden) → |
|
Kot ptič ogromen se je razprostrl
temán oblak nad domovino mojo …
ah, meni žalostno je, da bi umrl,
pozabil na bolest in žalost svojo.
Krvavo-medlo sonce dogoreva,
za Brdi pada žalostno v zaton;
ah meni je, ko da mi v dušo seva –
iz dalje slišim števerjanski zvon.
Kolikokrat čez Sočo do Gorice
prinašal mi o mraku je pozdrav;
tam, kjer so tihe sanjale vasice,
kaj mrko zdaj zdihuje iz daljav?
Kot ptič ogromen se je razprostrl
temán oblak nad domovino mojo …
ah, meni žalostno je, da bi umrl,
pozabil na bolest in žalost svojo.
Že prve sence legle so čez Kras,
a daleč spodaj v blèsku sinje morje,
ob njem se smeje mesto, hrib in vas,
pokojno v soncu sveti se obzorje.
Kolíkokrat sedél sem sam na bregu,
v bodočnost sanjal, vanjo veroval,
pod mano v cvetju vse – kot v prvem snegu …
o, kje je zdaj moj sèn, moj up ostal?
Kot ptič ogromen se je razprostrl
temán oblak nad domovino mojo …
ah, meni žalostno je, da bi umrl,
pozabil na bolest in žalost svojo.
Na Doberdob je pala noč … nič se ne gane …
če ptič se vzdrami, sence se zbudijo
in izpod zemlje glas zategnjen vstane,
utihne spet … pokojno mrtvi spijo.
Tam smo prežali v jarkih in se bili,
kdor vedel ni, vsaj slutil je – zakaj;
kar še nas je, o, kaj smo pridobili?
Na Doberdob bi rajši šli nazaj.
Vem: mnog bo mlad še tam enkràt umrl,
kaj bi mi sužnji vsi z mladostjo svojo? – –
Kot ptič ogromen se je razprostrl
temán oblak nad domovino mojo.