Tržaškim bratom
| ← Elegija (Gruden) | Tržaškim bratom (Gruden) (Primorske pesmi) Igo Gruden |
Vizije (Gruden) → |
| |||||||
V Trstu, v dneh prevrata 1918
Slišite jek, moji bratje iz Trsta,
jek tisočerih svobode pijanih,
slišite jek v svojih srcih teptanih,
z gnevom oskrunjenih in otrovanih,
v srcih presunjenih z bôljo do dná?
Gledamo v duhu vas v svoji bolesti,
Belgrad in Zagreb in bela Ljubljana:
mnóžice val se razliva po cesti,
peni ob hišah se v vrisku in petju,
peni po oknih se vpisanem cvetju,
ah, in vsa grla kričijo pijana
v sever in jug in na vzhod, do zahoda:
Bratje, svoboda, svoboda, svoboda! …
Vstal je Matjaž, o vstal je naš kralj,
v srcih nam vstal je in v dušah naš kralj:
v mislih prežarjenih, v čustvih omemljenih
k večni pomladi nas sužnjev predramljenih,
v krvi, ki pljuska kot val preko dalj
v sever in jug in na vzhod, do zahoda:
Bratje, svoboda, svoboda, svoboda!
Slišite jek, moji bratje iz Trsta,
jek tisočerih svobode pijanih,
slišite jek v svojih srcih teptanih,
z gnevom oskrunjenih in otrovanih,
v srcih presunjenih, z bôljo do dnà? –
Dol od Logatca tik od Ljubljane
črne so vrane
krila ogromna čez svet razprostrle,
zarje za njimi za nas so umrle,
črne sence so pale čez Kras,
črne sence zakrile so nas.
Pa smo v roké si zarili obraz:
kje je Matjaž, o, kje je naš kralj?
Ni nas pozdravil, ni prišel med nas,
dol od Logatca ni stopil čez Kras …
kje si, Matjaž, o, kje si, naš kralj?
Bratje, prerokba ni naša zlagana,
bratje poglejmo si v srca teptana:
mračna v brezupu, v boli rudeča,
v gnevu so črne, v upu goreča,
vojska Matjaževa mrko bedeča,
vojska Matjaževa kralja še čaka
dol od Logatca iz črnega mraka.
Prišel bo dan, ko vojska ta vstane,
ne kot vojnikov izmučena vrsta,
kakor požar,
ki izvrtinči se, brizgne in plane
v zuljih krvavih v drveči vihar –
ah, in takràt
šli bomo sami v Ljubljano iskàt,
v Zagreb in Belgrad si kralja iskàt,
moji bratje iz Trsta, bratje iz Trsta …