Elegija (Igo Gruden)
| ← Božični večer (Gruden) | Elegija (Gruden) (Primorske pesmi) Igo Gruden |
Tržaškim bratom (Gruden) → |
| |||||||
1.
Kje, jadra, ste, ki v vetru ste šumela,
kje, ribiči, v obraze vsi ožgani,
vsekrižem raztepêni, v svet pognani,
kje vesla, ki ste v soncu zvonko pela?
Življenja pesem – val moči in dela,
ponos svobode, od nikjer teptani,
ves sèn daljin, ki jim nikjer mejá ni –
ko da le kaplja v temo bi spolzela?
Vse tiho v grozi, nemo od bolesti;
visoko nad pečino vran le kraka,
nikamor kril ne upa si prenesti.
Kaj hoče svet, odkod rešitve čaka? …
še moj spomin boji se zdaj razcvesti,
ko da ob grobu nem stoji in plaka.
2.
O tužna Istra, žalostno Primorje
in Kras nad morjem – vse od bede vpije;
kje, gospodar, si revne domačije,
kam dèl si plug, da kamen v prst preorje?
Čez vse spustila žalost svoj zastor je
od groze, ki po naših dušah rije:
toda mati roke proti nebu vije
in ôtrok nima niti suhe skorje.
Čemu vsa žalost nema, bolni vzdihi,
kaj nam bo vzklilo iz solzá potokov,
da še trpimo bedni, mrki, tihi?
Prelij se, žalost, v pesem zlatih zvokov,
razpnite se, hlepečih zarij dihi,
čez vso to zemljo, preko vseh obokov!
3.
Nagiba dan se, tih večer se bliža …
enkràt se roj metuljev v mrak je vsulo,
za jadrom jadro je iz porta plulo
v Devinu, Barkovljah in izpod Križa.
V zapad se sonce zdaj krvavo niža,
še hip – in daljno morje bo zasnulo,
a trudne vzdihe bo srcé le čulo:
že poje zvon visoko dol od križa.
O, štel sem jadra in sem jih spoznaval
in vedel sem, kdo se ob vesla upira,
ves z vesli pel sem, z jadri strepetaval.
Kam pôgled zdaj še plaho se ozira? –
Zaman obal je daljno obletaval,
krvavo dan nad morjem le umira.
4.
Ves sèn mladosti, verno koprnenje
prelito zdaj je v solze duše bolne;
do vrha misli žalosti so polne,
do dná srcé je zbičalo trpljenje.
Kot tone dan – kam plove vse življenje,
ki ob čereh nam je razbilo čolne?
O težki čas, ki svet te v solzah kolne,
kdaj se preliješ v lepših dni žarenje?
O narod moj po domovini širni,
o nardo moj po jarkih v daljnih krajih,
ti križani v bolesti neizmerni –
glej: tone dan, v poslednjih mre dihljajih,
a mi živimo v slutnjah vsi nemirni
kot popje, ki se trga v prvih majih.
5.
Že sonce slutim – zarja ga oznanja,
in jadro sanjam – v dalji se že sveti,
pri veslu veslo skoro záčne peti,
že dalja dalji v soncu si pozvanja.
Takràt bo konec groze, vsega klanja,
spet sèn vzbrsti in up začnè zoreti,
mi vsi, o vsi, spet záčnemo živeti,
kar zdaj nas plaho upa, bolno sanja.
In vprašali se bomo v tistem hipi:
kaj slepi po tej zemlji smo hodili
in peli o Matjažu, pravdi, lipi?
Da k novim zarjam vsi bi se zbudili,
takràt, o morje, zrasi, vzpolji, skipi –
saj zate smo v trpljenju kri prelili.