Vitovčeva smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trojni sen Vitovčeva smrt
Pesmi 1
Anton Medved
Haranova želja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


 
Zapaljena je bela vas,
na sivi skali grad osvójen.
Seljakov jok, vojnikov glas
okrog odmeva v svet pokojen.
Jetniki štirje krvaveči
umirajo v podzemski ječi.

Na grajskem stolpu baš deset
hreščeč vojnikom ura znani,
kar Vitovec, voditelj čet,
ukaže tolpi nebrzdani:
»Goré že davno kresi nebni.
Dovolj. Pokoja smo potrebni!«

Potihne divji krik in spev,
pojema plapolanje zublja:
na dvoru v vrsti in pošev
vojake speče sen poljublja.
Zaman glavar oči zatiska
pred svitom luninega bliska.

Udari polnoč — Tožen jek!
Pošast skoz duri mu priplava:
»O Vitovec, proklet na vek,
zadene kazen te krvava!«
Preteč obseva mu blazine,
obrne se in v noč izgine.

Zajekne Vitovec: »Vojnik!«
Stražar odpahne k njemu duri.
»Čigav je bil ta grozni vzklik,
kdo sem prišel je v pozni uri?«
»Le-to jetničar mi je zinil,
da v ječi je nekdo poginil.«

Glavar oči zatisne spet,
a pridrvi pošast se nova:
»O Vitovec, na vek proklet,
zadene kazen te gotova!«
Preteč obseva mu blazine,
obrne se in v noč izgine.

»Kdo spet mi je grozil, povej!
Ni zvesta, menim, straža tvoja.«
»Vse mirno zunaj je kot prej,
in vse uživa slaj pokoja.
Jetničar le mi je pošepnil,
da drugi že je v ječi cepnil.«

Ko v tretje se pojavi tek
krog mirne postelje pošastni,
in viče glas: »Proklet na vek!«
prestraši se glavar oblastni.
Stražarja hrepeneč pozove,
da v ječi vsem odpne okove.

Odhaja v tretje smrti sel —
čuvaj dvoran k temnic stražniku.
V podzemno stopita globel
rešilca zadnjemu jetniku.
Odkujeta mu že okove —
z gradu obupen glas zarjove.

Čuvaja urno planeta,
na grad v dvorane. Groza tiha!
Ob Vitovcu obstaneta:
Glavar leži na tleh brez diha;
jetnik pa poleg njega mrtev,
drug drugemu krvava žrtev . . .