Viničarka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lučka dogoreva Viničarka
Anica Černej
Božič v Halozah
Spisano: Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano: V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem>

Navkreber med trte se vzpenja s težko motiko na rami, z majhnim otrokom ob roki in z manjšim pod srcem, ki od napora trepeče. (O, saj bi še trepetalo od sreče!)

Tako se ji delo začenja. Tako se je davno nekje njeno življenje začelo. Tako se ji dnevi vrstijo, ko se ji v delu, skrbi in v trpki ljubezni otroci rodijo.

Ni starain tudi mlada ni. V zemljo je zakopala mladost in moči, v trto, ki raste od nje in drugim rodi. Zdaj je kot trta jeseni: sključena, vsa izsušena, komaj še mati in žena.

Nedelje so drobni spomini iz pratike. V njej so rdeči svetniki. Spomini vidijo mater v molitvi, ne ob motiki. Vidijo tudi očeta: viničarja, ki so mu v praznik rokavi vzravnani, lasje počesani in suknja zapeta ...

V nedeljah se spušča v dolino z majhnim otrokom ob roki in z drugim pod srcem: po vero, po moč, po kapljo utehe za bolečino.

Po maši se vzpenja tiha in trudna navkreber. Tako se ji svetla nedelja konča, tako se ji teden začenja.