Vilinka

Vilinka Jana Stržinar

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

GOVORI SE, DA JE SVET VILENJAKOV IN VIL IZGINIL - MINIL, DA SE JE SKRIL, SKRATKA, DA GA VEČ NI, A TO NE DRŽI … VILINSKA BITJA SO DUHOVI NARAVE, TOREJ BODO MED NAMI, DOKLER BODO RASLA DREVESA, ROŽE IN TRAVE, LE POZABILI SMO MALO NANJE. DA BI SE JIH SPET SPOMNILI, JE NASTALA PRAVLJICA O VILINKI IN VILENJAKU. VILINSKA DEŽELA JE DEŽELA, V KATERI ČAS, KOT GA POZNAMO, NE OBSTAJA TUDI BARVE IN OBLIKE V NJEJ SO SVEŽE IN OSTRE, DA SE ZDI, KOT DA SO SE POJAVILE TISTI TRENUTEK, KO SE Z NJIMI SREČAMO, A HKRATI SMO PREPRIČANI, DA OBSTAJAJO ŽE OD PRADAVNINE.
V VILINSKI DEŽELI TUDI POZIMI CVETIJO ZIMZELENE CVETLICE. V VILINSKI DEŽELI JE, KAKOR BI BIL SREDI PESMI.
Skalni Vilenjak prebiva v samoti. Umaknil se je v gore in se skril med skale. Sčasoma jim je postal podoben, ves siv in hladen. Med skalami ga je bilo težko opaziti, četudi si mu prišel blizu.
Vilenjak v resnici nikoli ni bil sam. Čutil je zrak, zemljo in skale in vetrček mu je bil blizu. Spremljal ga je na njegovih poteh in kramljal z njim.
Skalni Vilenjak je imel svoje skrite tihe sanje. Njegov dom so bile skalne votline, a želel si je, da bi imel grad - pravi skalni grad. Prepričan je bil, da bo edino tako postal pravi skalni Vilenjak.
Misel na grad ga je sčasoma tako prevzela, da ni mogel misliti na nič drugega kot na to, kako bi ga zgradil.

Po gori je nabiral skale, jih klesal in zlagal na kup. Kup je postajal vedno večji, a tudi ko je imel skal za grad že zadosti, nikakor ni mogel začeti. Skoraj se je že odločil, a kar naenkrat ni imel prave volje. Grad njegovih sanj je bil bel, razkošen, velik in prelep.
Zgodilo se je tudi, da je začel zlagati skale drugo na drugo, kakor da gradi zid, a ko je videl, da nima s čim zidati, mu je nenadoma zmanjkalo moči in spet se je prepustil sanjam. V resnici pa ni verjel, da bi takšen grad, kot si ga je predstavljal, sploh znal zgraditi sam.
Skale je preložil na drug kup, lepše in drugače, kot so bile prej, in se spet odpravil na goro, da si prinese novih in jih skleše.
“Še več skal bom sklesal, še lepše jih bom oblikoval in potem bom začel graditi. Nekega dne bom imel grad, vem, da ga bom imel,” je sam pri sebi glasno razmišljal.

Ko je tako hodil in hodil po gori sanjajoč in poln hrepenenja, je, ne da bi sam vedel kdaj, zavil z običajnih potov in se nenadoma znašel pred nenavadnimi cvetlicami.
Stal je in gledal in ni mogel verjeti svojim očem. Prvič po dolgem času je za trenutek pozabil na svoj grad.
Začutil je, da so cvetlice vilinske. Izžarevale so neko posebno moč, moč, ki mu je bila blizu.
“Kakšne cvetlice ... kako lepe so. Čudno, da jih še nikoli nisem videl. Prepričan sem bil, da na gori vsak kamen, vsako skalo poznam. Vsak dan sem šel tu mimo, kako je mogoče, da teh cvetlic nisem že prej videl? Tako lepe cvetlice niso mogle zrasti kar čez noč. Nekdo jih je moral posaditi, nekdo zanje skrbi in jih zaliva. Moram ugotoviti, čigave so. To vendar pomeni, da na gori ne živim sam. Ostal bom tu, dokler ne ugotovim, čigave so cvetlice.”
Tako se je odločil, se usedel v travo, se udobno naslonil na skalo in čakal, da kdo pride. Doslej je bil prepričan, da je edini Vilenjak, ki se je zatekel v gore. V samoto pa se je zatekla tudi Vilinka in v skriti zeleni dolini ob vznožju gore, na kateri je prebival Vilenjak, posadila svoje mavrične cvetlice.

Vilinkine cvetlice so čarobne cvetlice, ki lahko izpolnijo želje in uresničijo sanje. Vanje je vtkala misel o vsem, kar ima rada, obliko in lepoto vsega, kar ljubi. Moč, ki so jo izžarevale, je bila vera v dobro in lepo in to moč je čutil Vilenjak.
Vsak dan je Vilinka večino časa preživela med svojimi cvetlicami, jih negovala in se z njimi tudi pogovarjala. Nikogar ni pričakovala, in ko jo je Vilenjak pozdravil, se je zdrznila. “Kako si me prestrašil! Kdo si? Kaj delaš tu? Ali vidiš moje mavrične cvetlice?”
“To so torej tvoje cvetlice. Seveda jih vidim! Skalni Vilenjak sem. Na tej gori prebivam in nabiram skale. Skoraj vsak kamen na gori poznam, večkrat sem že hodil tod mimo in čudno se mi zdi, da teh cvetlic nisem že prej opazil.”
“Čarobne cvetlice so. Ne moreš jih videti, če same tega nočejo,” mu je razložila Vilinka.
“Torej so bile zame nevidne?” je bil začuden Vilenjak.

“Jaz jih vedno vidim, kdaj jih bodo videli drugi, se cvetlice odločijo same. Zakaj nabiraš skale?” je bila radovedna Vilinka.
“Na gori bi rad zgradil skalni grad in postal pravi skalni Vilenjak.”
“Si ga že začel graditi?” je hotela izvedeti še več.

Naenkrat je Vilenjak postal ves skrušen in utrujen. Pojasnil je Vilinki, da je grad, ki ga vidi v svojih sanjah, tako lep, da ne verjame, da bi takšnega zares znal zgradiiti.Tega v resnici še nikoli nikomur ni glasno priznal, niti sebi. Začutil je olajšanje. Tovor teže njegovih sanj je bil tako težak, da ga je komaj nosil, a se tega doslej sploh ni zavedal.

Vilinka je začutila Vilenjakovo stisko. Sočutno ga je pogledala in mu s prijaznim toplim glasom razložila: “Moje cvetlice imajo mnogo čarobnih moči in lahko ti tudi pomagajo uresničiti sanje.” V dlan mu je stisnila drobno zrno mavrične cvetlice.
“Posadi to zrno na mesto, kjer bi rad gradil. Zrasla bo cvetlica in z njo boš dobil moč, ki jo potrebuješ, da uresničiš svoje sanje.”
Še preden se je Vilenjak dobro zavedel Vilinkinih besed in zrna v svoji dlani, je že odhajala. Poklical jo je, a se ni ustavila.
“Stori, kot sem ti dejala. Prišla bom pogledat tvoj skalni grad,” mu je zaklicala v slovo.

Vilenjak njenim besedam ni verjel. Da bi iz drobnega zrna zrasla cvetlica in mu kar uresničila sanje - ne, tega ni mogel verjeti. A zelo si je želel, da bi imel svoj grad. Tako se je odločil storiti, kot mu je naročila, s tihim upanjem, da se bo zgodilo, kot je obljubila.
“Zrno je tako drobno! Še izgubil ga bom, če ga takoj ne posadim,” je dejal in ga brž posadil v zemljo na mestu, kjer je največkrat klesal skale.
Čakal je, a ne dolgo. Iz zrna je res zrasla velika modra cvetlica, prav takšna, kakršne je videl pri Vilinki. Kakor hitro se je razprl njen cvet, je Vilenjak v sebi začutil neizmerno moč.
“Toliko moči čutim v sebi! Kako lahke so skale! Kot bi bile iz papirja! Zgradil bom svoj sanjski skalni grad! Ne bom odnehal, dokler ne bo zgrajen!” je ves vesel in poln novih moči sklenil in se lotil dela.
Gradil je in gradil noč in dan in prav nobene utrujenosti ni čutil. Zlagal je skale
-kamen na kamen - dan za dnem, noč za nočjo ...
In kmalu je stal pred njim grad, prav takšen, kakršnega je videl v svojih sanjah, še lepši.
“Uspelo mi je. Zdaj sem pravi skalni Vilenjak. Imam svoj skalni grad. Tako ponosen sem.”
Kmalu ga je prišla obiskat Vilinka. Zadovoljna je ugotovila, da se je vse zgodilo, kot si je želela.
Zrasla je modra cvetlica in grad je bil zgrajen.
Ko Vilinka podari zrno, da bi nekomu pomagala uresničiti sanje, navadno zraste modra cvetlica, kajti sanje so modre barve.

“Zelo lep grad imaš, skalni Vilenjak.”
“Pozdravljena Vilinka. Sanje so se mi uresničile. Postal sem pravi skalni Vilenjak. Hvala ti,” ji je hvaležno odgovoril.
“Modra cvetlica pred gradom že raste. Pri sebi imam še druga zrna. Če posadim še druge mavrične cvetlice, bo grad videti mnogo lepši.”
“Kakšne cvetlice?“je na Vilinkino začudenje Vilenjak neprijazno odgovoril.
“Prav takšne, kakršna je ta, ki ti je pomagala uresničiti sanje,” mu je razložila.

“Nič ne vem, da bi mi kakšna cvetlica kaj pomagala. To je moj grad. Zgradil sem ga sam s svojimi rokami. Gradil sem in gradil noč in dan, dokler ni bil zgrajen, in tu pred mojim gradom ne bodo rasle nobene cvetlice.”
“Cvetlica ti je dala moč, da si uresničil svoje sanje!” je vztrajala Vilinka.
“Nobenih cvetlic nočem pred svojim gradom. Samo skale bodo, kot se za skalnega Vilenjaka spodobi, samo skale hočem … Razumeš?” je osorno zabrusil.
“Prav, pomiri se. Ne bom jih posadila.”
Vilinka takšne nehvaležnosti ni pričakovala in za trenutek je začutila grenko razočaranje.

Ni mogla verjeti, da Vilenjak ne prizna, da mu je grad pomagala zgraditi moč njene mavrične cvetlice. Toda ni ji bilo žal, da mu je podarila zrno.
S svojimi cvetlicami se je odločila služiti lepoti. Cvetlico mora podariti tistemu, ki jo vidi - takšna je Vilinkina naloga. Cvetlice so same hotele, da jih podari Vilenjaku, sicer jih ne bi mogel videti. Zanj bi ostale nevidne.

Kakor hitro je Vilinka odšla, pa se je pred gradom Vilenjaka pojavila čudna mračnjaška prikazen z velikimi ušesi na veliki glavi, vijoličastorjave barve, dolgih rok in nog s tremi prsti in še brez obleke, pa sploh ni bila videti gola. Čudno je stopicala in sama pri sebi takole govorila:
“Črni sem mračnjak črnjak. Najboljši, najlepši, najmogočnejši, najstrašnejši … Ni ga lepšega, boljšega, imenitnejšega, kot sem jaz vsemogočnjak Nadutko. Prišel sem, da bi se naselil v ta grad!”
Še zdaleč ni bil videti ne lep, ne pameten, kaj šele imeniten, le hodil in držal se je strašno naduto. Njegove besede se z njegovim videzom nikakor niso ujemale.

“To je grad, o katerem se mi je sanjalo, grad, ki ga že dolgo iščem. Že neštetokrat sem ga videl v svojih sanjah in končno sem ga našel. Našel sem svoj sanjski skalni grad. Imeti grad, to je tisto pravo!”
Vilenjak se je delal, kakor da Nadutka sploh ne opazi, in se sam pri sebi kesal: “Kaj sem storil! Užalil sem Vilinko. Nisem priznal, da mi je grad pomagala zgraditi njena čarobna cvetlica, čeprav se tega prav dobro zavedam. Brez pomoči čarobne cvetlice mi nikoli ne bi uspelo. Joj, kaj sem storil! Kako sem mogel? Ni bilo prav, ni bilo prav …”
Nato je utihnil, se za trenutek zamislil in se zazrl v daljavo. Nenadoma se je njegov obraz popolnoma spremenil, kakor da bi postal druga oseba. Nemarno je zamahnil z roko in z grobim glasom dejal: “Pa kaj! Kdo še verjame v čarobne cvetlice? Pravljice ... To je moj grad. Zgradil sem ga s svojimi rokami, gradil sem in gradil noč in dan, dokler ni bil zgrajen. Nič ne vem, da bi mi kakšna cvetlica kaj pomagala. Ne bom gledal te rože pred svojim gradom. Vrgel jo bom proč - v prepad, da je nikoli več ne bom videl ... Pred gradom skalnega Vilenjaka morajo biti skale, samo skale ...”
Takoj ko je Vilenjak odšel s cvetlico v rokah, se je pred grad privalila nova prikazen, po dolžini rok in nog s tremi prsti in velikosti glave podobna prvi, vendar zelenkaste barve, bolj zlobnega obraza in prav tako brez obleke.
“Črni sem mračnjak črnjak, zloben sem ko sam vrag in mene se je treba bat!” Grulil je, kakor da straši, čeprav ni bilo nikogar, da bi se ga bal.
“Prišel sem, da bi se naselil v ta grad. To je grad, ki sem ga videl v svojih sanjah, in končno sem ga našel. Moj prijateljček Nadutko je že tu. Živio, Nadutko.”

Prijateljček? No, zdaj nam je lahko malo bolj jasno, zakaj sta si podobna. Nekako tako kot sorodna vrsta ali rasa. Nisem čisto prepričana, ali bi ju uvrstila med živali ali med ljudi. Recimo, da nikamor. Med mračnjake, ki niso ne eno ne drugo, mračnjake pač. Na tem našem svetu jih je toliko, da ne sodijo nikamor drugam kot k samim sebi in drug k drugemu.
“Živijo, kruti Krutko, si le prišel!”
“Prišel, prišel … In končno našel svoj sanjski grad. Imeti grad - to je tisto pravo!”
Pozdravila sta se na zelo nenavaden način. S čeli sta trčila, da je votlo zadonelo. Takšen zvok lahko tudi kaj pomeni. Le kaj, se boste vprašali … Da je glava prazna …
Vilenjak pa se je spet kesal: “Kaj sem storil? Užalil sem Vilinko. Nisem priznal, da mi je grad pomagala zgraditi njena čarobna cvetlica, čeprav se tega prav dobro zavedam. Brez pomoči čarobne cvetlice mi nikoli ne bi uspelo. In kar je najhuje, cvetlico sem vrgel v prepad. Kako sem vendar mogel! Ni bilo prav, kar sem storil. Otožna črnina prekriva moje srce …” Nato se je spet zagledal nekam v daljavo. Tudi izraz njegovega obraza se je spremenil in tako kot prej je nemarno zamahnil z roko in dejal: “Pa kaj! Kdo še verjame v čarobne cvetlice? Pravljice ... To je moj grad. Zgradil sem ga sam z lastnimi rokami, gradil sem in gradil noč in dan, dokler ni bil zgrajen. Nič ne vem, da bi mi kakšna cvetlica kaj pomagala! Nič ne vem, da bi poznal kakšno Vilinko. To ni prav nič pomembno. Pomembno je, da imam grad in da sem pravi skalni Vilenjak. Samo to je pomembno.”

In glej ga šmenta, takoj ko je Vilenjak izginil v grad, je na dvorišču vzniknila še ena pošast. Na prvi pogled spet podobna drugima dvema, hkrati pa čisto drugačna.
Prav tako kot prvi dve dolgih rok in nog s tremi prsti, z veliko glavo in brez obleke, vendar čudne rjave barve in izbuljenih oči.
“Ena in ena je tri. Tri in tri miš lovi. Leva noga na desni glavi, Butko Tupko -to sem jaz - črni sem mračnjak črnjak in iščem svoja prijateljčka. Brez njiju sem tako sam in izgubljen.” Ko ju je zagledal, je srečen stekel k njima. “Naduti Nadutko, kruti Krutko, sem vaju le našel!” “Končno si prišel, prijateljček. Pridruži se nama.” In spet so se pozdravljali, trkali s svojimi velikimi glavami, da je votlo donelo, nato pa si je Butko Tupko začel ogledovati grad: “Tole hišo sem pa že videl v svojih sanjah. Saj to je čisto pravi grad! Nisem vedel, da zares obstaja. Našel sem svoja prijateljčka. Brez njiju sem tako izgubljen. In našel sem svoj sanjski grad. Imeti grad to je tisto pravo!”
Vilenjaku so se uresničile sanje> imel je svoj sanjski grad. Toda v njem so se naselili tudi mračnjaki črnjaki: naduti vsemogočnjak Nadutko, kruti Krutko in neumni Butko Tupko in so rajali, rajali vse dni in vse noči … Vsak je bil na grad ponosen na drugačen način. Nadutko je svoj ponos takole utemeljil: “Zdaj se bom povsod hvalil, da imam grad, in ne bo ga lepšega, boljšega, imenitnejšega, kot sem jaz.

Zdaj sem šele postal pravi vsemogočnjak Nadutko, ko imam grad. Imeti grad, to je tisto pravo.”
Kruti Krutko je z odobravanjem kimal in dodal: “Jaz se bom v gradu lahko skril, kadar me bo kdo lovil. Ker sem hudoben, se pogosto dogaja, da moram bežati. Grad pa ima obzidje. Za obzidjem se bom skril in bom varen. Brez skrbi bom lahko hudoben še naprej. Nihče me ne bo mogel dobiti!” Oglasil se je še tretji, Butko Tupko: “Meni pa je pomembno, da sem tam, kjer sta vidva, moja prijateljčka. Brez vaju sem tako sam in izgubljen. Pomembno pa je tudi, da imam kje spati, in če je to grad postelja v gradu! To je res imenitno, bi sploh lahko bilo še bolj?” Spet so se mračnjaki črnjaki potrkali s svojimi velikimi glavami v potrditev, da se drug z drugim strinjajo. Nato so se nemarno in udobno namestili, malo rajali, malo klevetali, največ pa lenarili.

Skratka, nastanili so se v gradu, kakor da jim za nič na svetu ni mar, sploh pa ne za grad, na katerega naj bi bili tako ponosni. Vilenjak ni bil zadovoljen. Čeprav je bil grad svetel in bel, ni mogel bivati v njem. Tudi z mračnjaki črnjaki se ni mogel zabavati.

Spet je taval po gori kakor nekoč, ko je nabiral skale, bolj sam kot kdaj koli, le da tokrat brez cilja. V svojem srcu je čutil črnino in zdelo se mu je, da tava v temi. Tema, ki se je zgrinjala nadenj, pa mu je bila tuja. Ni mu dala, da bi čutil zemljo in zrak, in vetrček ni več hotel kramljati z njim.

Od kod in zakaj so mračnjaki črnjaki prišli v grad Vilenjaka in kako to, da se

obnašajo, kakor da se med sabo poznajo? Ko je Vilenjak storil to, česar ne bi smel - zanikal pomoč čarobne cvetlice in zavrgel njeno lepoto, bil krut, nadut in neumen, je dal svojim slabim lastnostim toliko moči, da so postale osebe. Prinašale so mu nemir in povzročale, da se je počutil izgubljenega. Njihov obstoj mu je vzel mnogo moči. Prišle so, da ga naučijo premagati svoje slabosti. A ne vemo še, ali bo Vilenjak imel zadosti moči in volje. Nihče se ne počuti dobro, če ve, da je storil kaj slabega. Srečni smo lahko samo, če nas kdo osreči ali mi komu storimo kaj lepega. Lepa, dobra dejanja prinesejo občutek svetlobe in veselja; slaba slej ko prej temino in nemir. Naj se pravljica nadaljuje.

“Vetrček kar mimo gre, kakor da me več ne pozna. Vetrček vidi v moje srce in ve, kako črno je postalo,” je tarnal Vilenjak, ki se je kljub družbi mračnjakov počutil zelo osamljenega. “Noče več kramljati z menoj.” Ko bi vsaj še Vilinkino cvetlico imel. Edino to si je želel. Na nič drugega ni mogel misliti kot na Vilinko. Ves čas mu je bil pred očmi njen obraz. Prepričan je bil, da bi že samo pogled na mavrično cvetlico pregnal vso črnino iz njegovega srca.

Najraje bi šel k Vilinki po novo zrno, toda moral bi ji povedati, kaj je storil. Moral bi ji povedati, da je cvetlico vrgel v prepad. Ne, tega pa ni mogel. “Vilinka nikoli ne sme izvedeti, kaj sem storil!” je trdno sklenil. “Toda nekako moram priti do novega zrna, najti novo cvetlico.” Tuhtal je in tuhtal Vilenjak, kaj naj stori, taval po gori bolj izgubljen kot kdaj koli, in ko je pritaval nazaj pred svoj grad in zagledal mračnjake črnjake, se mu je končno posvetilo: “Zakaj pa imam v gradu te lenuhe, ki samo postopajo vse dni in niso za nobeno rabo? Njih bom poslal, da mi prinesejo mavrične cvetlice!”

Stopil je k mračnjakom in jih prvič, odkar so prišli v grad, nagovoril: “Nadutko, ti si prvi prišel v grad!” “Res je, gospodar! Želite, prosim?” mu je ta pokorno odgovoril. “Tam doli je zelena dolina, kjer cvetijo mavrične cvetlice. Pojdi in mi jih prinesi!” mu je naročil. Nadutko se je priklonil in pokorno odgovoril: “Vaša želja meni ukaz, gospodar. Tu sem, da vam jo izpolnim, jaz, ki sem del vas. Prinesel vam bom mavrične cvetlice!” Pokoren že, pokoren, a sam pri sebi je prav nemarno, nesramno godrnjal: “Zakaj ne občuduje mene, ki sem vendar tako mogočen in imeniten najboljši, najlepši, pa še v takšni imenitni družbi mojih prijateljčkov! Namesto da bi občudoval nas, sanja o nekih cvetlicah. Kakšne cvetlice le hoče?” Mahal je s svojimi dolgimi rokami in nerodno stopal z dolgimi nogami, ne da bi se zavedal, da je že v zeleni dolini med mavričnimi cvetlicami. Kako naj bi vedel, ko pa so cvetlice zanj ostale nevidne, saj so čarobne in nihče jih ne more videti, če same tega nočejo. Črnina Nadutkovega srca je cvetlicam oddajala poseben vonj, da so kakor pred strupom v trenutku zavarovale svojo lepoto, zaprle cvetove in se odele v nevidnost. Mračnjak črnjak, ki samo godrnja in kleveta in v vsem vidi samo slabo, sebe pa ima za najimenitnejšega, hkrati pa je grd in neumen - ne, nikakor, nemogoče, nikoli ne more videti mavrične cvetlice! Medtem ko je mahal in se hvalil, jih je še pomendral in se ob eno celo spotaknil; ker pa ni videl ničesar, samo travo, se je prestrašil in začel bežati. Ni samo grd in neumen, tudi velika reva je.

Prepričan, da je prišel v dolino strahov, jo je ucvrl nazaj v grad hitro, kar so ga nesla njegova velika stopala, hitreje kot kdaj koli prej. Zraven pa si je prigovarjal: “Ne bom hodil po tisti travi! Doli straši!” Ves zadihan je pridirjal pred Vilenjaka, ki je na svojem prestolu pred gradom nestrpno čakal na njegov prihod, in mu še vedno prestrašen razložil: “Gospodar, našel sem zeleno dolino, a tam ni nobenih cvetlic, samo duhovi so ... Doli straši!” Vilenjak pa ga ni prav nič potolažil, ampak se je razjezil: “Nisi mi prinesel cvetlice! Za nobeno rabo nisi! Spravi se mi spred oči, lenoba!” “Kruti Krutko!”je poklical naslednjega. Kruti Krutko je takoj prišel in se prav pokorno priklonil Vilenjaku: “Želite, gospodar?” “Tam doli je zelena dolina, kjer cvetijo mavrične cvetlice. Pojdi in mi jih prinesi!” “Vaša želja meni ukaz! Tu sem jaz, da vam jo izpolnim, gospodar. Jaz, ki sem del vas.” Na videz skromno in pokorno se je priklonil, a se že naslednji trenutek obrnil stran zlobnega in potuhnjenega obraza in se odpravil v smeri zelene doline. Sam pri sebi pa besno pihal; “Jaz, ki sem zloben ko sam vrag in se me je treba bati, bom rože nosil? Kakšna sramota!” Še nekaj časa je godrnjal in potiho zmerjal Vilenjaka, nato pa se končno sprijaznil.

“A kaj mi preostane? Bom pač potrpel s temi rožami.”

Prišel je v zeleno dolino, a seveda tudi on ni videl cvetlic. Ker pa so bile na tleh, je eno pohodil. Naravnost v sredino žametnega živo rdečega cveta je stopila njegova koščena zelenorjava taca. “Nekaj mehkega sem pohodil. Joj, kakšen imeniten občutek. Kako mi prija, kako mi dobro dene.” Ker pa je od Krutka vel cvetlicam razpoznaven vonj njegove zlobe, je cvetlica ostala nevidna, prav tako vse druge. Ker cvetlice ni videl, se mu je zdelo, da je pod njegovimi stopali samo trava. “Kar čutim, kako se mi v telo pretaka nova moč. Gotovo sem pohodil kakšen zdravilen mah. Zdaj bom šel tako lahkih nog spet naokrog.” Spomnil se je, da mora najti cvetlice. Začel se je razgledovati naokrog, da bi jih zagledal. “Kje so te cvetlice? Nič tako lepega ne vidim, o čemer bi bilo vredno sanjati vse dni in vse noči. Tu raste samo trava. No ja, vsaj nisem prišel zaman. Storil sem nekaj za svoje zdravje. Zdaj bom šel ves prenovljen nazaj v grad.“ Zares zadovoljen, prav nič zaskrbljen, se je lahkega koraka odpravil nazaj v grad, pred katerim ga je nestrpno čakal Vilenjak. Krutko se mu je priklonil s ponarejeno ponižnostjo in mu razložil: “Gospodar, našel sem zeleno dolino, a tam res ni cvetlic. Priporočam pa, da greste tudi sami tja dol in si zmasirate podplate na zdravilnem mahu, ki tam raste. Zelo dobro bi vam delo in bili bi …”

Še preden je povedal do konca, je Vilenjak pobesnel: “Neumnosti govoriš! Poslal sem te po cvetlico! Nisi mi je prinesel? Kako si sploh drzneš priti pred moje oči? Izgini! Za nobeno rabo nisi!” “Butko Tupko!” se je zadrl.

Vilenjak je postal že malo obupan. Tako težko je pričakoval Nadutka in krutega Krutka, tako si je želel videti mavrično cvetlico in tako je bil razočaran, ker je nista prinesla, da je moral kričati, čeprav prej še nikoli na nikogar ni krieal. Butko Tupko je prišel ponižno kot druga dva, le malo bolj zaskrbljenega obraza, saj je vedel, da sta prijateljčka iskala nekaj, česar nista našla, in verjetno bo on moral storiti isto. Kako naj stori nekaj, česar nista zmogla onadva? To ga je že vnaprej zelo skrbelo. “Želite, gospodar?”

“Tam doli je zelena dolina, kjer cvetijo mavrične cvetlice. Pojdi in mi eno prinesi! Razumeš? Eno samo cvetlico hočem! Ne vračaj se brez nje! Če je ne najdeš, v gradu nisi več dobrodošel, ne pridi mi pred oči brez cvetlice!” mu je z obupanim in zato strašljivim glasom ukazal Vilenjak. “Vaša želja meni ukaz.Tu sem, da vam jo izpolnim, gospodar. Jaz, ki sem del vas,”mu je ponižno odgovoril ButkoTupko, v resnici čisto prestrašen. “Joj me, joj, kaj je rekel? Naj ne pridem nazaj, če ne najdem cvetlice? Kje bom pa potem spal? Brez svojih prijateljčkov bom po svetu spet taval sam. Kdo mi bo pomagal? Moram najti koga, ki mi bo pomagal.”

Butko Tupko ni zloben niti nadut, samo neumen. Svoja prijateljčka tako občuduje prav zato, ker sta lahko to, kar sam ne more biti, pa bi tudi bil rad. Rad bi se imel za lepega in imenitnega, pa dobro ve, da ni. Rad bi bil zloben in neustrašen, pa ne more biti. Ker ni ne eno ne drugo, zna biti prav neumno delaven. Zatrdno se je odločil, da bo našel mavrične cvetlice. Prišel je v zeleno dolino in se skrbno razgledoval. Ker cvetlic ni videl, se je postavil na vse štiri in se začel plaziti po zeleni travi. In glej, uspelo mu je, da je s svojimi tremi prsti leve roke prijel za cvetlico. Ker v njegovem srcu ni prave hudobije, če pa stori kaj slabega, ne stori zaradi zlobe, ampak iz neumnosti, ki je pač del njega, je mavrično cvetlico zagledal, takoj ko se je je dotaknil. Bil je čisto presenečen: “Cvetlica? To je torej vijoličasta čarobna cvetlica!”
Gledal jo je in gledal in se čudil. Od njenega bleščanja ga je skelelo v očeh, saj še nikoli ni videl česa tako lepega. Ko je sedel s cvetlico v naročju in na svoj pametni način razmišljal, mu je prišlo na misel: “Cvetlica je bila polomljena, ležala je na tleh. Zakaj?” Spraševal se je in tuhtal. Nenadoma pa se mu je pobliskalo: “Vem, zakaj! Ker je to plevel! Plevel se pohodi in pomendra, ker ni za nobeno rabo! Skočil je na noge in vrgel cvetlico po tleh, kakor da je strupena. V trenutku je postala nevidna in izginila. “Plevela ne bom nosil! Že tako mi pravijo, da sem neumen, če bom plevel nosil, se bodo pa vsi iz mene norčevali,” je bil ponosen na svojo odločitev, čeprav še vedno nekoliko v dvomih. “Moja prijateljčka nista našla cvetlice, torej ju moram podpreti. Ni cvetlic, plevela pa ne bom nosil,” se je nazadnje dokončno odločil in s pokončno držo odšel nazaj v grad, kjer ga je čakal Vilenjak. Brez oklevanja je poročal: “Našel sem zeleno dolino, toda doli raste samo plevel!”
Zdaj je Vilenjak izgubil vso razsodnost in od dolgega praznega pričakovanja pobesnel kot še nikoli: “Nisi mi prinesel cvetlice! Spravi se mi izpred oči! Ti bom jaz dal plevel! Izgini!”
Ne da bi se zavedal, je zgrabil prestrašenega Butka Tupka in ga zalučal po hribu navzdol tako silovito in s tako močjo, kot ni še nobene skale nikoli. A to mu še ni bilo dovolj.
Komaj je Butko Tupko izginil z obzorja in tudi njegovega kričanja ni bilo več slišati, je za njim brcajoč letel po zraku kruti Krutko, le v drugo smer. In še preden se je Vilenjak zavedel kaj počne, še Naduti Nadutko.

“Izginite, lenuhi! Nočem vas več gledati v gradu. Če ne morem imeti cvetlic, tudi vas nočem več videti! Izginite!!”
V gradu je nastala tišina, tišina, ki je Vilenjak še nikoli prej ni slišal … Ko so bili v gradu mračnjaki, je slišal samo njihovo klevetanje in razgrajanje, vetrček in ptički so zanj že davno potihnili. Prebledel je in nekaj časa stal pred gradom ves siv in tog, kot da je iz kamna.
Misliti je lahko začel šele čez nekaj časa in prva misel je bilo kesanje: “Kaj sem storil? Užalil sem Vilinko, zatajil sem moč cvetlice in jo zavrgel, zdaj sem pregnal še mračnjake črnjake, vetrček me več ne mara in nikogar nimam, ki bi kramljal z menoj.” Zasmilil se je sam sebi tako silovito, da bi skoraj zajokal.
Pred očmi je zagledal modro mavrično cvetlico na dnu prepada, raztreščeno in poškodovano.

Začutil je, da bi samo cvetlica lahko pregnala temno praznino iz njegovega srca. Mora v prepad. Mora pobrati njene ostanke in jo prinesti pred grad. Mora jo najti, četudi samo list, polomljeno, posušeno … Zavedal se je, da je prepad nevaren, a vseeno mu je bilo, če strmoglavi po skalah. Brez cvetlice mu ni bilo več živeti, Vilinki pa ni mogel pred oči.
Vilinka je bila zelo žalostna, ko je našla cvetlice polomljene in pohojene.
“Kaj se je zgodilo z mojimi cvetlicami? Pohojene so in polomljene. Kdo je to storil?” je tarnala in jih skušala postaviti nazaj. Toda polomljena stebla niso stala. Vilinka je vila. Vilinka čarovnije zelo poredko uporablja, samo kadar je neizogibno in nujno. In zdaj je morala dati cvetlicam moči, da se bodo obrasle in lahko naprej služile lepoti, tu ni bilo nobenega dvoma.
“Kdor koli že … če jih je hotel uničiti mu ne bo uspelo, kajti moje cvetlice so čarobne cvetlice. Dala jim bom novih moči, da bodo znova zrasle.”
Od nekod je vzela svojo čarobno paličico, se z njo po zraku zavrtela nad pomendranimi mavričnimi cvetlicami in po njih posula zlati prah.
Cvetlice so se postavile pokonci in zacvetele. Zažarele so lepše in močneje kot kdaj koli prej. Vilenjak je s pomočjo vrvi splezal na dno prepada in našel cvetlico. Še vedno je bila lepa, sploh se ni poškodovala, niti ovenela. Seveda ne, saj je čarobna cvetlica, ki je sploh ni mogoče uničiti. V trenutku, ko jo je zagledal, je črnina iz njegovega srca izginila in spet je zaslišal zvoke, ki jih je imel rad. Tudi vetrček je prišel mimo in mu nagajivo skuštral lase.

“Zdaj bom lahko odšel k Vilinki in jo zaprosil za nova zrna. Ne bo mi treba povedati, da sem cvetlico vrgel v prepad. Tako si želim, da bi jo spet videl,” je glasno razmišljal, ko je občudoval lepoto mavrične cvetlice.
Skrbelo pa ga je, zakaj mračnjaki črnjaki niso našli cvetlic.
Spraševal se je, ali ni morda Vilinka odšla drugam in njene cvetlice ne rastejo več.
Ni si znal odgovoriti in ni se mogel odločiti, da bi šel v zeleno dolino, ker se je bal, bal, da nikoli več ne bo videl Vilinke, da jo je s svojim neumnim ravnanjem za vedno pregnal in uničil njene cvetlice.

Če pa ni odšla, se mu je zdelo, da ga bo pogledala v oči in bo vedela, da je cvetlico zavrgel, četudi ji ne bo povedal, tako krivega se je počutil.
V resnici ga je še najbolj skrbelo zase, kaj bo, če bo moral ostati sam. Prej je lahko bil, ko ni vedel, da Vilinka obstaja. Na to, da mračnjaki črnjaki niso videli cvetlic, ni pomislil.

Nekega dne je vendarle premagal bojazen in zbral toliko poguma, da je odšel v zeleno dolino in tam našel vse, kot je bilo. Zdelo se mu je celo, da cvetlice mnogo lepše žarijo. Ko je ves srečen hodil med cvetlicami, je prišla tudi Vilinka.

“Tako sem se bal, da si odšla drugam,” je olajšano dejal, ko jo je zagledal.
“Zakaj si tako mislil?”

“Mračnjake sem poslal, da mi prinesejo cvetlice, pa jih niso našli, zato sem se bal, da si zapustila goro in odšla drugam.”
“Torej so mi oni pomendrali cvetlice. Zdaj razumem, kaj se je zgodilo. Cvetlice niso hotele, da bi jih videli, ker so njihova srca mračna. Zato so ostale nevidne, a ker so mraenjaki vedeli, da obstajajo, so jih lahko pomendrali.”
“Ampak cvetlice cvetijo in so tako lepe …”

“Dala sem jim novih moči. Na novo so se obrasle. Čarobne cvetlice so …”
“Vem, zdaj verjamem, da mi brez cvetlice nikoli ne bi uspelo. Žal mi je, da sem ti povzročil toliko težav. Vilinka, ali imaš še tista zrna?”
“Vedno imam zrna mavričnih cvetlic,” mu je prepričljivo razložila.
“Bi jih še posadila pred mojim gradom?” jo je skesano prosil.

“Si prepričan, da si to zares želiš?” je bila v dvomih Vilinka.
“Z vsem srcem in bolj kot kdaj koli, če le nisi preveč jezna name,” je dejal z občutkom krivde.
“Zakaj bi bila jezna? Takrat pač ni bil pravi čas. S svojimi cvetlicami sem se odločila služiti lepoti. Z veseljem jih bom posadila zdaj.”
Nihče ne prenese lepote ob vsakem času, niti si je ne želi ... Lepota za nas tudi obstajala ne bi, če bi bila z nami ves čas, saj je ne bi prepoznali.

A Vilenjak še ni bil zadovoljen: “Ali boš ostala v mojem gradu?”
“Skrbeti moram za cvetlice!” mu je odgovorila.

“Pomagal ti bom. Skupaj bova skrbela zanje. Posadila jih bova po vsej gori,” je bil navdušen Vilenjak. Vilinka in Vilenjak sta tako posadila cvetlice pred gradom in po vsej gori. Vsepovsod je zraslo polno prelepih cvetlic. Zdaj se imata lepo. Skupaj živita v gradu in po vsej gori in skrbita za cvetlice. Prijatelja sta, ki si pomagata in se imata rada.
IN PRAVLJICE JE ...
... lahko spet nov začetek...