Vila Magdalena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vila Magdalena
Matija Valjavec
Vila je dala moč Kraljeviču Marku
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč sta živela mož in žena, ki sta imela tri sinove. Nedaleč od hiše pa sta imela zelo lep travnik, sredi katerega je rasla velika hruška zraščena iz treh debel. Desno deblo je bilo od najstarejšega sina, levo od srednjega, srednje pa od najmlajšega. Ta hruška je vsako leto dobro rodila, vendar pa bratje sadežev s svojih vrhov nikoli niso mogli okusiti, ker jih je vsako leto nekdo, še preden so dozoreli, obral.

Nekoč pa so se trije bratje dogovorili, da bodo redno, vsako noč po eden, hodili stražit svoje drevo. Kar so sklenili, to so storili. Prvi je šel stražit najstarejši brat. S seboj je vzel odejo in blazino, legel je pod svoj del drevesa, pa kakor je legel, takoj je zaspal. Ko se je drugo jutro zbudil, je videl, da na njegovem delu hruške ni več nobenega sadeža. Zelo jezen je odšel domov. Naslednjo noč je šel stražit srednji brat. Ravnal je enako kot starejši: s seboj je odnesel odejo in blazino, legel in zaspal, ko pa je prišla zora, na njegovem delu hruškovega drevesa ni bilo več nobene hruške. Ves žalosten se je vrnil domov.

Tretjo noč je hotel iti stražit svoj del hruške najmlajši brat. Tega sta starejša dva imela za neumnega, zato sta mu rekla, naj ne gre, ker da je nor in ga bi lahko tam kdo ubil, pa bi s tem siromašnim staršem nakopal stroške. On pa se ni pustil pregovoriti, ampak je s seboj vzel grablje ter odšel na travnik. Ko je prišel tja, je nabral veliko trnja, nato se je vlegel na grablje in se odel s trnjem. Bogme, da bi tudi on takoj zaspal, saj je bil utrujen. Vendar kakor hitro se je na grabljah samo malo ganil, so ga grabljini zobje zbodli ter mu niso dali, da bi zaspal.

Okrog polnoči je moralo biti, ko mu je tako ležečemu padla hruška na nos. Hitro je skočil in pogledal v veje ter se zelo začudil, ko je na hruški opazil veliko ptico. Bliskovito je splezal na drevo ter zgrabil ptico za vrat. A glej čudo! Kakor hitro je ptico stisnil za vrat, se je spremenila v lepo dekle, ki mu reče: »Srečen si, človek tega sveta, saj si našel vilo Magdaleno!«

Obleko je imela snežnobelo, zlati lasje pa so ji viseli prav do črne žemljice. Pod hruško sta se znašla dva zlata stolca, kamor sta obadva sedla ter tako zaspala. Lepo ju je bilo videti, saj je ves travnik žarel od njenih zlatih las ter od zlatih stolčkov.

Doma sta brata zjutraj vstala, pa je minilo šest, sedem ali celo osem ur, a najmlajšega še ni bilo s travnika. Vsa žalostna reče mama najstarejšemu sinu, naj gre pogledat na travnik, če brata res ni kdo ubil. Ko je šel brat proti travniku, je že od daleč videl, da se pod hruško nekaj zelo sveti. Ko je prišel blizu drevesa, ju je zagledal, kako sedita in vsak na svojem zlatem stolčku spita. Ni se mogel nagledati lepe Magdalene in njenih zlatih las. Ko se je vrnil domov, je materi povedal, da bratu ni nihče nič storil, da pa sta pod hruško dva zlata stola: na enem sedi in spi brat, na drugem pa lepo dekle, ki ji zlati lasje visijo čez stolček prav do zemlje. Ko je mama to slišala, je vzela škarje, odšla na travnik, ter Magdaleni prav do glave odstrigla zlate lase.

Ko se je Magdalena prebudila in videla, da so ji odrezali zlate lase, je vsa žalostna rekla fantu: »Ne imej prej miru, nesrečni človek tega sveta, dokler ne boš našel vile Magdalene!« Ko je to izrekla, je lepa Magdalena izginila; pa tudi zlata stolca. Ko je fant to videl, je odšel domov ter začel mater karati, kaj vendar je mislila, da je šla Magdaleni strič lase. Prosil jo je, naj mu takoj da popotno torbo, da bo šel po svetu iskat Magdaleno.

Ko je dobil torbo, je odšel v svet. Potoval je ter povsod spraševal, ali bi mu morda kdo znal povedati kaj o vili Magdaleni. Pa je bilo vse zaman, o vili ni bilo ne sledu ne glasu. Po dolgem potovanju pride nazadnje v nek zelo velik gozd, ki je bil tako gost, da je bilo pri dnevu mračno. Ko je že kar dolgo taval po gozdu, je nenadoma v daljavi zagledal velik ogenj, pri ognju pa starca, ki se je grel. Ko je prispel do njega, ga je pozdravil ter se začel z njim pomenkovati. Vprašal ga je, ali bi mu mogel povedati kaj o vili Magdaleni. Stari mož mu je odgovoril, da jo zelo dobro pozna ter da je nedaleč od tega gozda studenec, kamor se vsak torek in petek vila hodi kopat.

Ko je mladenič to slišal, se je starcu zahvalil ter takoj odšel k tistemu studencu. Ko je prišel do studenca, je sedel, da jo počaka, kajti bil je ravno torek. Takoj, ko je sedel, je tudi zaspal. Čez dve uri je k tistemu studencu nenadoma pripeljala kočija s štirimi konji, v kočiji pa je sedela vila Magdalena. Takoj, ko je stopila iz kočije, je fanta spoznala ter ga vsa vesela začela buditi, objemati, vleči sem ter tja, vendar pa ga ni mogla prebuditi, ker je starec poslal nanj zelo trden spanec. Čas je mineval, Magdalena je morala domov, in to tako sama, kot je bila tudi prišla. Ko je prišla domov, je štela vsako uro, samo da bi čim prej prišel željeni petek. In ko je v petek zažarela večerna zarja, je sedla v kočijo ter se odpeljala k tistemu studencu, da bi nemara tistega mladeniča spet našla tam. Ko je bila že blizu studenca, se je ozirala na vse strani, dokler ga ni opazila blizu studenca, pa spet spečega. Hitro je skočila iz kočije, nič se ni šla kopat, ampak takoj ga je začela buditi, in tako dolgo ni odnehala, da ga je zbudila. Kakor hitro ga je zbudila, ga je vzela v kočijo in ga odpeljala v svoj grad.

Ko je že dolgo živel v njenem gradu, mu je predala vse ključe ter mu rekla, da se sme sprehajati po vseh sobah, le v eno ne sme. Imel pa je ključ tudi od tiste. Kmalu zatem je Magdalena odpotovala, in je sam ostal v gradu. Pomislil je, da je to prav primerna priložnost, da pogleda, kaj bi moglo biti v prepovedani sobi. Vzel je ključ in odklenil vrata. Ko je stopil v sobo, se je zelo začudil, ko je sredi nje zagledal velik sod. Iz soda pa je zaslišal tele besede: » Daj mi kapljo vode, in dal ti bom eno življenje več, kot ti ga je bil dal Bog!« 

Ko je mladenič spustil kapljo v sod, je slišal reči: »Daj mi dve kaplji vode, in dal ti bom dve življenji več, kakor ti jih je bil Bog dal!« Ko mu je to dal, pa je zaslišal glas: »Daj mi tri kaplje vode, in dal ti bom tri življenja več, kot ti jih je bil Bog dal!« Ko je spustil še to tretjo kapljo v sod, se je sod hipoma razletel na sto kosov, iz njega pa je zletel velik zmaj.

Ves preplašen je šel fant iz sobe ter dolgo čakal sam v gradu, misleč, da se bo Magdalena kmalu vrnila. Čakal pa jo je zaman, kajti, kakor hitro je zmaj izletel iz soda, je našel Magdaleno ter jo odnesel v svoj grad.

Ko je fant spoznal, da Magdalene ne bo nazaj, se je odpravil na pot, da bi jo poiskal. Ko je potoval že nekaj ur, je prijezdil do nekega gozda, v katerem je srečal starega volka, ki je bil čisto shiran. Ko jc videl, da volk leži tako slaboten, je razjahal, razsekal enega svojih konj in ga dal pojesti volku. Ko je volk to videl, je vzdihnil in rekel: »Kako neki bi se ti mogel zahvaliti za tolikšno dobroto? Nič drugega ti ne morem dati kot to, da mi izpuliš eno dlako, in ko boš v stiski, samo pihni v to dlako, in takoj ti bom prihitel na pomoč.« Nato je mladenič volku izpulil eno dlako, jo vtaknil v žep ter šel dalje. Ne daleč od volka je v jarku našel starega orla, ki se od slabosti niti ganiti ni mogel. Ko je to videl, je mladenič tudi njemu razsekal konja v živež. Hvaležni orel mu reče, naj mu iz leve peruti izpuli pero, in kadar bo v težavah, naj samo pihne v pero, pa mu bo takoj priletel na pomoč.

Nedaleč od potoka je v prahu zagledal ribo, kako se muči, pa nikakor ne more nazaj v vodo. Riba se mu je smilila, pa jo je pobral iz prahu, jo umil in izpustil nazaj v vodo. Iz velike hvaležnosti, da ji je rešil življenje, mu riba reče, naj ji izpuli lusko, kadar pa bo kaj potreboval, naj na to lusko le pihne, pa mu bo takoj priplavala na pomoč. Mladenič ji je izpulil lusko, jo dal v žep in šel dalje. Tako potujoč pride na neko cesto, čez katero je pravkar lezla vojska mravelj. Ker ni hotel pohoditi kakšne mravlje, je čakal tako dolgo, dokler niso vse mravlje zlezle čez. Ko jih je šlo mimo že več kot polovica, je ena izmed mravelj rekla, naj gre kar čeznje, saj jih je veliko, saj bi moral še dolgo čakati na cesti. Vendar se mladenič ni premaknil po cesti vse dotlej, dokler je niso prešle vse mravlje. Ko je prišla do njega zadnja, in to največja, mravlja, mu je rekla, da ne ve, kako bi se mu mogla zahvaliti drugače, kot da ji naj izpuli levo krilo, in kadar bo v stiski, naj pihne v to krilo, pa mu bodo vse mravlje pritekle na pomoč. Mladenič je mravlji izpulil krilo, ga vtaknil v žep ter šel dalje.

Nedaleč od tistega kraja je čez pot nenadoma pritekla lisica. Vzel je puško ter hotel lisico ustreliti. Ko je lisica to opazila, mu je rekla: »Lepo te prosim, ne ubij me! Povedala ti bom, kaj iščeš. Iščeš vilo Magdaleno.

Preden pa jo boš našel, boš moral služiti pri stari babi. Pri njej ne boš imel drugega dela, kot tri noči paziti nekega konja. Paziti pa moraš, da zjutraj ne bi prišel domov brez konja, ker boš sicer ob glavo. Ko pa boš te tri noči zvesto odslužil, ti bo baba ponudila kateregakoli konja boš hotel. Ti pa ne izberi drugega, kot tistega, ki bo najgrši; ta te bo ponesel, kamor želiš.«

Ko je mladenič to slišal od lisice, jo je pustil živeti ter ji dovolil zbežati. Drugi dan je prišel do neke hiše, koder je našel babo. Ta ga je takoj vprašala, če bi hotel služiti pri njej. Odgovoril ji je, da bi hotel, vendar bi le rad vedel, kaj bo moral delati pri njej. Odgovorila mu je: »Pri meni ne boš imel drugega dela, kot da boš konja pasel, in to samo ponoči. Podnevi pa smeš spati, ali početi karkoli se ti zljubi. Povedati pa ti moram,« je rekla, »da ta konj, ki ga boš pasel, ne sme nikdar priti domov sam brez tebe. Če bo samo enkrat prišel sam domov, poglej: tu je že devetindevetdeset glav, tule pa je prazen še en prostor, za tvojo glavo.«

Mladenič je takoj privolil, in še tisti večer je s konjem šel na pašo. Prav kmalu, ko je prišel na pašo, pa je zaspal. Ko se je prebudil, je opazil, da je konj izginil. Ko je premišljeval, kaj naj stori, mu pride na misel volkova dlaka. Vzel jo je iz žepa, pihnil vanjo, in prav kmalu pride volk ter ga vpraša, kaj želi. Mladenič mu pove: »Konj mi je izginil, brez njega pa ne smem priti domov.«

Volk mu reče: »Konj je zdajle vrh naših gora, takoj ga bom prignal sem.« Zbrali so se volkovi in res prignali konja. Ko je prišlo jutro, in ko je mladenič prišel s konjem domov, se ženska temu nikakor ni mogla načuditi. Dala mu je jesti, potem pa je odšla v hlev ter začela konja hudo pretepati, ker ni prišel sam domov.

Drugi dan, ko se je zvečerilo, je šel mladenič past, pa je spet zaspal, konj pa je izginil. Mladenič je vzel iz žepa orlovo pero, pihnil vanj; priletel je orel ter ga vprašal, kaj želi. Ko mu je povedal, da je konj ušel ter da brez njega ne sme domov, mu je orel dejal: »Konj je v Vilinski, ter leta po zraku, mi pa ga bomo prignali.«

Ko je prišel mladenič s konjem domov, je dobil jesti kakor prvega dne, ženska pa je odšla v hlev, začne udrihati po konju, in mu naroči, naj drugega dne pazi, da pride domov brez mladeniča, sicer ga bo ubila. Ko je tretjo noč prišel mladenič na pašo, ni hotel niti razjahati s konja, samo da mu ne bi ušel. Kljub temu pa ga je premagal spanec, in ko se je prebudil, konja spet ni bilo. Iz žepa je vzel ribjo lusko. Pihnil je nanjo. Takoj je priplavala riba ter ga vprašala, kaj želi. Pove ji, riba pa mu obljubi, da bo konja prignala, ker se prav zdaj kopa ob morju. Ribe so se zbrale in prignale konja. Ko je tretji dan prišel mladenič s konjem domov, ga je baba pohvalila ter mu rekla: »Ker si mi tako zvesto služil, si lahko izmed mojih konj izbereš najlepšega. Prej pa mi moraš še nekaj narediti. Tu imaš tri mernike prosa. To noč moraš proso prešteti, zjutraj pa mi povedati, koliko je vseh zrn.«

Zvečer je mladenič premišljeval, kako bi mogel toliko prosenih zrn prešteti v eni noči. Nenadoma se domisli mravljinega krila, pihne vanj, mravlja pride in ga vpraša, kaj želi. Ko ji je povedal, mu reče, naj bo kar brez skrbi, ker bodo mravlje to že same preštele. Mravlje so se zbrale, in bilo jih je toliko, da jih je bilo več kot zrn. Okrog polnoči je mravlja prišla k mladeniču in mu povedala, koliko je zrn. Število si je zapisal, ter potem babi povedal, koliko jih je. Ženska se je zelo čudila, da je mladenič zrna preštel že do polnoči. Ko je prišlo jutro, ga je vzela v hlev in mu rekla, naj si izbere najlepšega konja. On pa ni maral drugega, kot tistega, ki je bil najgrši. Baba se je začela opravičevati, da na tem konju tudi sama kdajpakdaj jezdi. Mladenič pa je dejal, da noče nobenega drugega konja.

Baba je videla, da ne gre drugače, in je rekla: »Vzemi ga, ko si mi tako zvesto služil.« Fant je konja odvedel na ulico, in ko ga je malo pognal, je postal konj tako lep, da lepši ni mogel biti, in povrhu še vilinski.

Sedel je nanj in odšel proti zmajevemu gradu. Ko je prišel do zmajevega gradu, je našel vilo Magdaleno. Sedela je, zmaj pa ji je ležal na krilu in spal. Ko ga je Magdalena zagledala, je takoj skočila, mladenič jo je posadil na konja ter z njo odjezdil. Bila sta že zelo daleč, ko je zmaja prebudil njegov konj in mu zaklical: »Vstani, zmaj! Odnesel ti je vilo Magdaleno.«

Zmaj pa ga je vprašal: »Ali sta že zelo daleč? Ali ju bom dohitel?« Konj mu odvrne, da lahko. Zmaj je takoj sedel na konja, pa za njima. Ko ju je dohitel, je izvlekel meč iz nožnic ter ga dvignil nad njegovo glavo ter mu rekel: »Zdajle sem ti vzel tisto življenje, ki sem ti ga dal, ko si mi bil spustil prvo kapljo vode v sod.« Potem je vzel vilo Magdaleno na svojega konja ter odjezdil nazaj v svoj grad. Ko je mladenič drugič prišel po vilo Magdaleno, se je zgodilo natanko tako kot prvikrat, le da ga je zmaj, ko ga je dohitel, opozoril, naj v tretje ne prihaja več, ker da mu bo takrat odsekal glavo. Kljub grožnji pa je mladenič sel tudi tretjič. Takrat pa, ko je prišel v zmajev grad, sta se njegov in zmajev konj dogovorila, da bo tedaj, ko bo zmaj hotel mladeniču odsekati glavo, zmajev konj zmaja vrgel s sebe, tako da bo mladenič mogel zmaju odsekati glavo.

Res je Magdaleno tudi tretjič odnesel. Zmajev konj je dolgo molčal, šele ko je mislil, da sta onadva že zelo daleč, je zbudil zmaja ter mu rekel: »Vstani, zmaj, odnesel ti je vilo Magdaleno!« Zmaj ga vpraša: »Ali ju bova mogla dohiteti?« Konj mu odgovori: »Težko bo, težko.« Nato je zmaj takoj skočil na konja, pa skokovito za njima. Ko ju je s težavo dohitel, je potegnil meč ter hotel mladeniču odsekati glavo, tisti hip pa je konj ritnil in zvrnil zmaja s sebe. Tedaj je mladenič hitro pograbil meč in zmaju odsekal glavo. Vsa vesela sta nato sedla: mladenič na enega, vila Magdalena pa na drugega konja, ter odjezdila na Magdalenin grad, kjer sta poslej skupaj v miru in zadovoljna živela.