Vila Lila in Gaj, papirnati zmaj
| ← O princeski, ki je ni bilo | Vila Lila in Gaj, papirnati zmaj Cunjasta dvojčka Tatjana Pregl Kobe |
| |||||||||
Jeseni bo šla Sanja v šolo. Tudi njeni prijateljčki iz vrtca bodo takrat sedli v šolske klopi, kjer se bodo učili brati, pisati in vsega drugega. Takrat bo Sanja nastopila v igri za malčke, zato skupaj z drugimi otroki iz svoje skupine že pridno vadi. Dogovorili so se tudi, da jih bodo presenetili z darili, ki jih bodo sami naredili iz odpadnega materiala. Zato že vse leto zbirajo star papir, polivinilaste vrečke, vrvice, zamaške in plastenke.
»Danes mi je tako dolgčas, « je rekla Sanja. »Res, ja, meni tudi, « se je strinjala Nina. »Nehajta tečnariti, « jima je brž nagajivo odgovoril Mihec, »če vama je čas predolg, vzemita škarje v roke in ga skrajšajta. « »Si pa res smešen, Mihec! Samo če se igramo vsi, nam dolgčas ni,« je na glas zapela Sanja in se zavrtela po sobi. »Zato, ker tukaj lahko vsakdo kriči, « so navdušeno zapeli tudi škratki copatki, »in se podi od vrat do klopi!« »Brez šale, « se je zamislila Sanja, »res lahko naredimo nekaj za ta male!« »Pisane pesmi in šepave rime, « so se škratki copatki zahihitali, »mi res nismo resni – od pomladi do zime! « »Zato pa ostanite tam, kjer ste, « jim je zažugala Sanja, sedla za mizo in si z rokama podprla glavico. Razmišljala je danes, ko so v vrtcu izdelovali svoje igrače, je naredila vilo iz polivinila, ki ji je takoj dala ljubko ime Lila. »Zakaj ne bi tudi doma naredili kaj takega iz odpadnega materiala? « se je na glas vprašala. Nina, ki je v igralnem kotičku sedela na pručki in gledala slikanice, je bila takoj za to. Mihec je prinesel posebne škarjice, s katerimi se otroci ne morejo zbosti. Mamica, ki je Sanjo izza kuhinjskih vrat slišala, je prinesla kup materiala, že namenjenega za odpad. V igralnem kotičku so se vsi takoj strinjali, da najprej naredijo papirnatega zmaja. Mihec je rezal, Nina lepila, mačka Simba je s kremplji naredila najlepši rep, papagaj Tolovaj je pritrdil najdaljšo vrvico, pes Timi mu je počasi, a res lepo narisal oči, nos in usta, na koncu pa mu je punčka z dolgimi svetlimi lasmi dala ime Gaj. »Zmaj Gaj, « so bili škratki copatki presrečni, »saj to se rima! « Zdaj je papirnatai zmaj Gaj letal mimo belih pahljačastih oblakov, naslikanih na steni, plesal s pticami, ki so na dolgih nitkah visele s stropa Sanjine sobe, in se na vsa usta široko smehljal. Pritekla je tudi vila Lila in se razigrano postavila venec na dolge lila lase. Prozorno obleko je imela prepolno vzorcev poljskega cvetja. Njen plašč je bil prepleten s trakci, rdečimi kot so rdeči makovi cvetovi, robovi pa so bili posuti s čipkami iz svetleče zlatih zvezd. Prišla je k sanji, ki je od utrujenosti zaspala, in jo nežno pokrila, da je izpod odeje kukal le šop njenih svetlih kodrastih las. Dvojčka Mihec in Nina, ki sta poskrbela, da prav nič odpadnega materiala ni šlo v nič, sta si oddahnila. Vse je bilo pospravljeno. Tudi se igrače, ki so jih pozno popoldne naredili, so končno zaspale. Možički popravljavčki, ki so bili ves čas pripravljeni priskočiti na pomoč s svojim znanjem, so se zadovoljno muzali. Vse je bilo tako, kot je treba.
Sanja se je v snu smehljala. Vedela je, da bosta cunjasta dvojčka Mihec in Nina zdaj, ko gre kmalu v šolo, doma poskrbela za vse. »Še počen lonec,« so že na pol v snu zamrmrali škratki copatki, »in zgodbice je konec!«