O princeski, ki je ni bilo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Super taborjenje O princeski, ki je ni bilo
Cunjasta dvojčka
Tatjana Pregl Kobe
Vila Lila in Gaj, papirnati zmaj
Spisano: Urša Dolar
Izdano: Pregl Kobe, Tatjana (2009). Super taborjenje. Ljubljana: Založba Edina. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zvečer, ko je šla Sanja spat, je cunjastima dvojčkoma Nini in Mihcu povedala pravljico, nato ju je pa pokrila do vratu in jima zaželela lahko noč. Tako, kot to počno mnogi otroci, je tudi Nina s svojo najljubšo igračko kmalu zatisnila oči in odpotovala v deželo sanj, Mihec pa ni in ni mogel zaspati. Nina je v svoji posteljici stiskala k sebi mehko punčko iz cunj, Mihec pa se je premetaval sem in tja po svoji posteljici in štel ovčke. Nenadoma je zaslišal nenavaden šum. Prižgal je luč in zagledal najlepšo deklico na svetu, kako se mu smehlja in mu prihaja nasproti. Bila je tako nežna, krhka in lepa kot vse princeske iz pravljic. Preden je lahko karkoli rekel, ga je prijela za roko in skupaj z njim poletela ven. Na okenski police je čakala zlata kočija, pred njo pa so že nestrpno prestopali štirje beli konji, da ju ponesejo visoko v zrak čez vse mesto in tja daleč, v stekleni grad. Zvezdice, ki so jima čarobno svetile na dolgi poti, so praznično razsvetljevale tudi največjo dvorano na gradu, kjer je Mihec vso dolgo noč plesal s princesko v prečudoviti obleki, ki je segala vse do tal. Potem je bila princeska preveč utrujena, da bi spremila Mihca domov, vendar mu je obljubila, da se bosta kmalu spet videla. Poklicala je oblak, da je sedel nanj, vetru pa naročila, naj ga pelje domov. Veter je pihal toplo in prijetno, da je Mihca na oblaku pripeljal nazaj v sobo in ga mehko odložil v posteljico.

»S princesko sem bil v njenem gradu,« je še sredi noči zavzdihnil Mihec, »joj, kako lepo je bilo!«
Ko so ga vsi v igralnem kotičku, ki so se ob njegovih besedah zbudili, nejeverno pogledali, je jezno zacepetal: »Res! Jaz nikoli ne lažem!« 
»Mogoče res ne,« je rekla Nina, »si pa veliko izmišljaš!«
»Ne, pa si ne,« je Mihec skoraj zahlipal, »prišla je k meni in me odpeljala v svoj stekleni grad, kjer sva pela in plesala!«
»Kakšna domišljija!« je zaploskala Nina. »Ta tvoja zgodba o princeski, ki je ni bilo. No, vsaj mi je nismo videli.«
»Kakšna domišljija, kakšna domišljija,« je kar naprej ponavljal papagaj Tolovaj.
»Ali ima tvoja princeska kakšno papagajsko princeso?«
Mihec ga je grdo pogledal, da je papagaj Tolovaj v hipu obmolknil.
»Res nam je hudo, da princeske ni bilo,« so zapeli škratki copatki, »le kako to, le kako to?«

Punčka za katero je v Sanjinem igralnem kotičku veljalo, da je najlepša, je ljubosumno zavila s svojimi velikimi očmi , češ, saj sem vendar jaz tukaj. Krmežljavemu psu Timiju pa je bilo vseeno, saj je bilo za tako pregovarjanje zanj čisto prezgodaj. Mačka Simba, ki je zvita na blazini še napol dremala, se je počasi pretegnila in zapredla: »No, in kje je zdaj ta tvoja princeska?«
»Če ne verjamete, da je bila tukaj, poglejte to rožnato pentljico, ki jo je izgubila iz svojih dolgih, prekrasnih las,« je sanjavo odgovoril Mihec. Hitro se je vrnil v posteljico, da bi še naprej lahko sanjal o nečem, kar se v resnici ne dogaja. Saj sta s princesko načrtovala pravo potovanje po nebu! Od zvezde do zvezde, po mlečni cesti vse do meseca! Ne, tega si Mihec res ne bo pustil vzeti. Zvezdice zunaj na nebu so mu kimale.


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
O princeski, ki je ni bilo