Vijolica (Dragotin Kette)
| ← Izprehod | Vijolica (Poezije) Dragotin Kette |
Adrija → |
| |||||||||
I
Živela v krasni je nekdàj poljani,
kjer v travah se srebrn potoček vije;
metuljčki gledajo nje lepotije,
in drugi Ijubčki okrog nje so zbrani.
Zato upre očesci k nebu vdani,
naj reši jo nevarne tovaršije,
naj v tiho jo samoto, revo, skrije,
da zdaj v nevarnosti je neprestani.
Usliši Bog molitvico naivno
in presadi v samoto cvetko divno.
Tam raste zdaj duhteča in vesela.
Le tu pa tam obišče jo na skrivno,
da bi jo poljubila in objela
in šepetala par minut, čebela.
II
Temnó je danes, ah, tako temnó!
Kaj vas je treba žalostnih oblakov?
Čuj! Tihih, bližajočih se korakov
kot lahka sanja ona gre mimó.
»Oj, dober vêčer!« — »»Bog daj!«« — Kak ljubó
tresoč je glasek njen! Odgovor makov
na sapice pozdrav sred cvetličnjakov —
da še trepeče mi srcé bolnó.
Poslušam ... Nje stopinji vedno tiši ...
Tak lahno, tiho ljubav, sladka nada
v srce hiti, ne vidi se, ne sliši ...
Kak čudna v teh deželah je navada,
da tujka še ne trka ne pri hiši!
Brez trkanja bi v moje srce rada ...
III
Oj, Emil, Emil! detece veselo
priteče k meni v srajčki in sezuto,
da bi objel ga, da bi me objelo
in mi voščilo: »Tata, dôbo úto!«
Oj, Emil, Emil! v čelce tvoje belo
in v lice, s cvetjem dražestnim posuto,
in v očki gledal bi življenje celo,
a mislil bi, da gledam le minuto.
Poljubil si, objel me? Res, lepó!
Ná tudi ti na čelce, v ustni, lica!
Prav taka tvoja jih ima sestrica.
Sestrica tvoja je deklè ljubó;
da radi nje mi je srcé bolnó,
ne bode menda prazna govorica.
IV
Dejali so, da sem pač tak in tak,
da sem metuljček, ej, da sem čebela,
ki lep ji je in dober cvetek vsak —
o ljubica, in ti si jim verjela!
Prišla je siva starka v sivi mrak,
na suhe prste šteti ji začela
vse ljube, kamor sili moj korak —
o ljubica, in ti si ji verjela!
»Črez leta tri!« takó sem ti dejal ...
A kakšno zdaj te vidim pred seboj:
oči mračné, medlé, obràz upal!
In ta otrok, kaj ne, je sinček tvoj?
Kak lep! Res, žena, tebe mi je žal ...
Ne joči! ... Sinček, nič se me ne boj!