Adrija I—VIII
| ← Vijolica I–IV | Adrija (Poezije) Dragotin Kette |
Črne noči I—IV → |
| |||||||||
I
O Adrija, kako naj te objame,
kako te naj poljubi pogled moj!
Ti si ko deva, ki si venec sname
na dan poročni z dražestnoj rokój.
Kakor se ženinu oko zavzame,
ko je zagleda nežno pred seboj:
tako si, Adrija, razlila name
razkošij svojih pisani nebroj.
A več, ko svetlih je zvezdic na nebi
in več ko ladij jadrnic na tebi,
morjé, ti v srcu želj rodilo si.
O srce, kaj si morje mi postalo,
da bodeš nove želje pokopalo,
ko nekdaj stare potopilo si ? ...
II
Da, srce moje, ti si širno morje!
Kako si mračno bilo nekedaj!
A ko ti je vzcvetel ljubezni maj,
si bilo val, ki gibki čoln ga orje.
A ko se pomračilo je obzorje,
oj kakšno si biló mi do tedaj,
ko v nje očeh zagledalo si raj,
da, to so bili časi tvoje glor'je.
O Adrija, jaz v nedrija sem bil
zamaknjen takrat mehko valovanje,
poslušal strastnih ustnic zdihovanje ...
Na tiste grudi, sladki njen profil
spominjaš me, šepet, ki sem ga pil
iz njenih ust — na one kratke sanje.
III
Zefir gladino morja valoví,
v srce pa čuvstva silijo neznana,
ki prej si vedno klicalo: Nirvana!
V obupu nemem zdihovalo si.
O žena, kar tvoj pogled govori,
ki speš z menoj iz šumnega pristana,
ko svetega apostola Ivana
opisati skrivnosti moči ni.
Samo to vem, da kar je bilo prazno,
sedaj blesti nasproti mi prijazno.
Življenje mi je bilo dolga noč.
Življenje dan je, hitro končujoč,
poln straha, poln nadej in pol nemira
ko širno morje, gnano od zefira.
IV
Naj pijem, žena, vase tvojo rast,
s pogledom me demoničnim umori!
Končaj z besed sladkostjo! O govori,
povej, odkod imaš ti to oblast?
Kako da vzbujaš v meni tako strast?
Povej mi, kaj si? Kača li na gori?
Skrivnostna sfinga na egiptskem dvori,
al angelj, zlodej li, vodeč v propast?
al mrzli led, al ogenj končujoči,
al kamen, trst se vedno zibajoči,
al morda vse, in morda nič? Povej!
Ah, Bog si vedi, to le pač odslej
za trdno vem, da ljubim te brez mej,
da ni brez tebe mi živeti moči.
V
O noč brez sladkega miru in spanja,
v nemirih strastnih hrepenenj prečuta!
Ko ure za minuto se minuta
je vlekla enolično brez nehanja.
»Nocoj te bom čakala kraj zidanja
v bližini morja. Tam je pot nasuta,
ob poti pa stoji samotna uta.«
Tako je rekla dražestna ko sanja.
Rad vedel bi, kaj te oči žarijo,
rad slišal ust nebeško harmonijo.
Ah, grudi ... »Pojdi!« šepeta mi zlodi.
»»Nikar!«« dé angelj ... »Hipec srečen bodi!« ...
»»Nikar!«« dé angelj! ... »Vživaj!« ... A potlej ...
Molči, beži peklenski farizej.
VI
Nikar, nikar, dejal je angelj čisti.
No to ni bil mordà krilatec božji,
a bil je moj vodnik, sodnik najstrožji
po mojem Odrešitelju, po Kristi.
Bilà si, ljuba, ti moj angelj tisti,
ne kakor sveti Mihael v orožji,
ne, ko Prečista z rožicoj v podnožji
ob liliji visoki, ozkolisti.
Pokazala si nase: Bodi mož!
Dejala si, kaj li pozabil boš
na lilijo in rožo svojo milo?
Ne, ne, preljuba moja! Drugih rož
ne bo plamteče mi srce ljubilo,
ni drugih lilij s pesmimi častilo.
VII
»Ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! ...
Poglejte ga, sovražnika polička,
kako se z mano rad o vzorih prička,
poglejte ga svetnika, vzor-moža!
Ah! Stopi vendar na realna tla!
Ni baba vredna ene kaplje cvička!
Le varaj jih, ne bodi brat oslička!
Ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! ...«
Miruj, miruj, ne smejaj se tak grozno,
prijatelj moj, ker že je nekam pozno,
in čuj, prijatelj, kaj ti jaz velim:
Da rajši v višjih sferah se hladim,
ko da bi na realnih tleh peklenskih
se cvrl in pekel ob pohotnih ženskih ...
VIII
Da! ... Ljubi, duša, in v krepost verjami,
in z dvomi se nikar nikdar ne muči!
In, hrepeneč strastno vsekdar po luči,
veruj, da tam izvira nad zvezdami.
Tam biva On, vesoljni Bog nad nami.
V rokah so mu do vseh skrivnosti ključi,
ki rad jih da. Le trudi se, le uči,
le ljubi s srcem, z glavoj in rokami!
In smrti ni! ... Jaz vidim le življenje,
ljubezen večno vidim krog in krog:
Saj če te, duh, neskončno hrepenenje,
ah, če te je v nebo poklical Bog:
Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje,
ko rožica krasi dehteči log.