Vice
| ← Pelin. | Vice Slovenske legende Anton Medved |
Vijolica → |
| |||||||||||||||
Vice
Bolen star menih je ležal,
bolen ležal, bridko vzdihal,
bridko vzdihal, milo tožil,
milo tožil, vroče prosil,
da bi vendar ze prišla mu
ljuba smrt in prekosila
in zatrla in končala
mu nesrečo in bolezen.
Sliši ljubi Bog v nebesih
na prestolu svojem zlatem
sredi angelov bliščečih,
sliši ga ter ga usliši.
Migne angelu kraj sebe,
naroči mu in veli mu:
"Spusti hitro se na zemljo,
ter mu reci in naznani,
da mu dajem na izbiro:
al' da bode bolen trpel
še tri leta mučno v svetu,
al' da koj umre in pride
za tri ure v trde vice,
da razmije zadnji madež
svojih, grehoy in slabosti,
predno more gori v srečo,
večno srečo in veselje."
Sluša hitro angel vrli,
naglo se spusti na zemljo,
doli k bolnemu menihu
ter mu reče in naznani:
"Čul je, o menih nevoljni,
čul je ljubi Bog v nebesih
tvoje vzdihe in tarnanje,
tvoje prošnje smrtiželjne.
Čul jih je ter jih uslišal:
tebi daje na izbiro:
al' da bodes bolen trpel
še tri leta mučno v svetu,
al' da koj umreš in prideš
za tri ure v trde vice,
da razmiješ zadnji madež
svojih grehov in slabosti,
preden moreš gori v srečo,
večno srečo in veselje.
Voli sam, a modro voli!"
"0h, le v vice, naglo v vice!"
brž veli menih nevoljni.
"Reci Bogu, dobri angel,
da bi hitro zlo koncčl mi,
da bi naglo vzel me v vice -
v vice, v vice, dobri angel!"
Angel tih z glavo zamaje,
splava brzo v raj bliščeči.
Trikrat Bogu se prikloni
in pove mu čudno voljo
malomodrega meniha.
Nasmeje se Bog v nebesih,
ljubi Bog v nebesih krasnih,
reče smrti, svoji dekli,
da se napoti k menihu,
vzame dušo mu v telesu
in preseli v trde vice.
In umre menih nevoljni,
pride v vice, muke grozne,
da jih ne bi dopovedal,
če bi noč in dan govoril.
Bridko vzdiha, grenko joče
mož nesrečni v trdih vicah,
kar prika2e se mu angel:
"Kak' je, kak', menih nemodri?
Je-li s tern si zadovoljen,
kar si sam izbral in hotel?"
"0h, kak bil bi zadovoljen,"
vzdiha bridko tužni starček,
"oh, kak bil bi zadovoljen,
ko si tak' hudo me zvodil:
Rekel si, da bodem trpel
tu samo tri kratke ure:
a minila že so leta,
mnoga, dolga, dolga leta,
kar že tu medlim in plakam
in trpevam muke grozne,
da jih ne bi dopovedal,
če bi noč in dan g'ovoril."
"0j, ne bledi, mož nemodri,"
govori mu dobri angel.
"Niso leta še minila,
ni minil ni eden mesec,
ni še kratka četrt ure,
kar umrl si, kar tu zdihaš:
tvoji bratje v samostanu
niso ni še utegnili
sveč kraj trupla ti prižgati:
Tol'ko malo časa tu si.
Ali tebi se dozdeva,
da si tu že mnoga leta,
ker so muke tu strašnejše,
vse strašnejše ko na zemlji:
muke v vicah — muke grozne,
da jih ne bi dopovedal,
če bi noč in dan govoril."
Vzdihne milo tužni starček:
,,Oh, kako li bodem trpel
tu še tol'ko dolgo časa,
dolgo tak, — tri grozne ure! —
Oh, kako li bodem trpel!"
"Bog je dober in usmiljen,"
govori ubožen angel,
"da iznova ti na voljo:
al' da tu trpiš tri ure,
al' da vrneš se na zemljo
in prenasas še tri leta
svoje prejšnje bolečine,
da razmiješ zadnji madež
svojih grehov in slabosti,
da očiščen moreš gori
v večno srečo in veselje."
Kak' menih vesel zavriska,
kak' srčno zaprosi Boga,
da bi vrnil se na zemljo
v svoje prejšne bolečine!
Bog je dober in usmiljen.
Vrne se menih na zemljo
v svoje prejšne bolečine
in trpi jih še tri leta
mirno in molče in tiho,
svojim bratom razlagaje:
naj voljno bi vse trpeli
tu na zemlji, da o smrti
bi zleteli koj v nebesa:
Bolje je trpet' na zemlji
cele veke, nego v vicah
eno samo kratko uro.