Pelin (Anton Medved)
← Starka in kosec | Pelin Slovenske legende Anton Medved |
Vice → |
|
Pelin
Na Golgati je v glasu žalostnem
Gospod potožil tiho: ,,Žejen sem!"
Da zadnjo bi okusil še grenkobo,
na drog nataknejo mu Judje gobo,
ponudijo mu z žolčem napojeno,
da žejo bi pogasil s kapljo eno.
A kaplja ena padla je na tla,
z njegovih mehkih ust na zemljo trdo.
Prevzame silna moč usodno brdo:
Iz kaplje vzklije zdajci bil tenka.
Od tal se dvigne, hitro se operi,
k nebeškim ustnicam svoj vrh nameri.
Zveličar ji nakloni prvo čast:
,,Nazivaj pelin se, preljuba rast!
V dolini solz, kjer biva Evin rod
bohotno rasti zmerom in povsod!
Na križ me on pribil je nehvaležen,
proklet od časov greha in betežen.
Med drugim cvetjem, vonjajočim v zrak,
Človeku bodi ti bridkosti znak!
Gorica sladkega ne rodi vina,
ki ni rodila grenkega pelina!
Nebo ne sij od modrega azura,
ki ni razjasnila ga huda ura!
Naj zemlja niti ene ovetke nima,
kjer preje nikdar ni besnela zima!"
Potegne vihra — pelin vztrepeta,
s peresjem križastim zašepeta:
,,Gospod — in bridko tvoje vse trpljenje,
ki v svojih žilah nosim ga poslej,
Gospod — in vse brezmejno zasluženje
Človeku nic ne hasne? — O povej!"
Na pelin se ozre Gospod, rekoč:
,,Tvoj sok bridkosti same mu ne deli,
ti hrani v sebi se zdravila moč,
ti ljudske bolečine tudi celi!
Potrpežljiv uživaj te kdorkoli,
pretvori v zdravje mu pekoče boli!
Ostani dalje tvoj okus gorjup
in bodi boljSega življenja up!"