Veselo in žalostno.
← Vice. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Sveti Gregor. → |
|
Nekdaj je poslal Kristus sv. Petra na zemljo, da bi pogledal, kako kaj ljudje žive. Peter je odšel, a dolgo ga ni bilo nazaj. Ko je naposled vendarle prišel, ga je vprašal Kristus nejevoljno, zakaj se je zamudil tako dolgo.
»Gospod,« odgovori sv. Peter, »na svetu je zdaj tako veselo, da sem se komaj ločil. Ker imajo ljudje vsega dovolj, se samo vesele; napravljajo si pojedine, in svatovščin ni konca, ne kraja. Skoro ni tam dalo veliko slabše kakor pri nas v nebesih.«
Za nekaj časa potem pošlje Kristus sv. Petra drugič na zemljo. To pot se je vrnil Peter prav hitro.
»Kako pa, da si prišel tako hitro?« ga vpraša Kristus.
»O, Gospod«, odgovori Peter, »sedaj pa ni na svetu življenja; silno žalostno je tam doli. Leta so slaba, zemlja ne rodi, in lakota je velika. Vse vzdihuje in toži: Bog nam pomagaj, kaj bo, če bo tako hudo na svetu!«
»Glej, Peter«, reče Kristus, »dokler so imeli ljudje vsega dosti, niso pomislili name, zdaj šele me kličejo, ko se jim hudo godi.«
Zap. Rok Drovenik-Gorski.