Sveti Gregor.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Veselo in žalostno. Sto narodnih legend
Anton Kosi
Zakaj jemo na dan sv. Martina gosi?
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Živel je svoje dni priden in tako bistroumen deček, da mu daleč na okoli ni bilo enakega. Ko so mu oče umrli, je dobil očuha in ni smel hoditi v šolo, nego je moral goniti ovce v planino na pašo. Ondu je slišal, kako so pele ptičice, regetale žabe in lajali psički; ker je bil ves nedolžen, je tudi razumel vse te glasove.

Nekoč se mu je senjalo, da je nastal iz njega velik gospod in da je očuh klečal pred njim ter mu poljubljal noge. Ko je očuh to zvedel, se je tako razsrdil, da je ukazal hlapcema, naj dečka odženeta v planino ter ga ubijeta. V dokaz, da sta zvršila povelje, pa naj mu prineseta oči, jezik in mezinec.

Ko so šli v planino, je šel ž njimi tudi pes. Iz ptičjega žvrgolenja je nedolžni deček takoj zvedel, kaj nameravajo ž njim. Povedal je hlapcema, kaj ščebetajo ptičice, ter ju je naprosil, naj mu prizaneseta. Rekel je, naj rajši psu izkopljeta oči in izdereta jezik, njemu pa naj samo odrežeta mezinec ter ga poneseta hudobnemu očuhu.

Hlapca sta se usmilila dečka, izkopala psu oči in jezik, a dečku odrezala mezinec in vse to prinesla očuhu, češ, da sta zvršila njegovo povelje.

Deček je odšel po svetu služit. Moral je pasti svinje; dva psa, velik in majhen, sta mu pomagala. Ta psa si nista bila dobra, in veliki se je često repenčil na malega ter mu očital, da ni za nobeno rabo pri hiši in da vendar dobiva samo dobre stvari, dočim mora on, ki čuva velik zaklad, hoditi gladen spat.

Deček, ki je umel vse, kar se razgovarjajo živali, je povedal to gospodarju, in nato sta izkopala poleg ležišča velikega psa skrit zaklad, katerega je bil čuval pes.

Po pravici bi bil moral dobiti vsak polovico izkopanega zaklada, ali deček je prepustil ves zaklad gospodarju ter ga prosil samo to, da bi smel hoditi v šolo in se učiti kaj koristnega. To mu je gospodar rad dovolil. Kadar je deček izvršil visoke šole, je v Rimu ravno umrl papež. Ker je bila dečkova želja samo to, da bi bil mašnik, ga je gnalo v Rim. Na poti v Rim je prenočil v mestu, kjer sta prenočevala tudi dva kardinala; šla sta volit novega papeža. V tistem mestu je bila mlaka, v kateri so že dolgih dvajset let regale žabe; nihče pa ni znal, kaj to pomeni. Ko jih je deček nekaj časa poslušal, je dejal, naj drugi dan okolo mlake napravijo procesijo z monštranco brez sv. Rešnjega Telesa, in žabe bodo takoj umolknile. Drugo jutro so res priredili obhod, katerega je vodil eden kardinalov. Kakor ljudje okolo mlake, tako so šle žabice v mlaki s procesijo. Zdajci je ena žabica kardinalu pomolila sv. hostijo, in kardinal jo je dejal v monštranco.

Deček, ki je umel žabji govor, je povedal ljudem, da je nekdo pred dvajsetimi leti pljunil sveto hostijo v mlako, in zato so od onega časa žabe vedno regale in častile Boga.

Kardinala sta se jako čudila modrosti tega dečka in sta si mislila: »Ko bi ta prišel v Rim, bi ga utegnili izvoliti za papeža.« Zatorej sta na tihem odšla v Rim. Deček pa je šel sam dalje proti Rimu in prišel tja, ko so bili kardinali že zbrani v cerkvi, da bi izvolili novega papeža. Bel golob je že letal po cerkvi, a nobenemu ni hotel sesti na rame, da bi pokazal kardinalom, katerega naj izvolijo za papeža. Ko pa je stopil deček v cerkev, mu je golob takoj sedel na rame, in kardinali so ga izvolili za papeža po imenu Gregorja. Zato ga še zdaj slikajo z belim golobcem na ramenu.

Gregorjevega očuha je zaradi njegovih grehov silno pekla vest. Šel je k izpovedi, a ni dobil odveze, nego naročilo se mu je, da mora iti k papežu na izpoved, zakaj samo papež ga more odvezati njegovih grehov. Šel je torej v Rim, se skesano izpovedal in dobil odvezo. Pri tej priliki je Gregor spoznal očuha, mu povedal, da ni kriv zločina, katerega se je izpovedal, ker deček še živi, in ako želi, ga lahko še vidi sam. Kleče in noge poljubujoč, kakor je navada pred papežem, ga je prosil očuh, naj mu pove, kje bi še videl pastrka. Papež reče: »Poglej ga, jaz sem!« In tako so se izpolnile njegove sanje, da je očuh klečal pred njim in mu poljubljal noge.

J. S–a.