Veronika z Malega grada
| ← Pesem o zvonu | Veronika z Malega grada Slovenske legende Anton Medved |
Zaprta smrt → |
| |||||||||||||||
Veronika z Malega grada
Poglej kapelo na gorici —
tako mi del je stari ded -
pod njo so v zemeljski tamnici
globoko skriva strašna klet.
Vrh holma na planjavi ravni,
kjer klet grozi na trdnem dnu,
se dvigalo je v dobi davni
zidovje Malega gradu.
Živela v dvorih je devica,
nečuvene krasote cvet,
Veronika, gradu kraljica,
stražeč si zlatov broj neštet.
Sprejel je deve grad bogate
nekoč v blesteči kras dvoran
pobožne tri duhovne brate,
tri brate, rojene en dan.
Ob jezeru, ki oblivalo
ta hrib je daleč na okrog,
jih oče je pod kočo malo
skrbno gojil — čolnar ubog.
A ko so vzrasli dečki zali,
ostavil je roditelj svet,
vsi božjo službo so izbrali,
učili se več dolgih let.
Domov vrnivšim pa velelo
hvaležno jim srce je vsem,
da trinadstropno naj kapelo
Bogu zgrade na holmu tem.
Povelju božjemu pokorni
povsod prosili so darov,
v iskrenih prosnjah neumorni
prišli so pod bogati krov.
A ne izide glas proseči
iz ust duhovnim bratom se,
zadene že pogled preteči
jih iz očes Veronike.
"Mar menite li, glupci smeli,
da zbiram vani imetek svoj,
in da zlato cvete kapeli,
ki holm bi omejila moj?
Namah se rajše zvijem v zmaja,
ki polni žrelo mu otrov,
kot da od svojega sijaja
najmanjših dala bi darov!"
In glej! — Iz grla oddonelo
brezbožno komaj je slovo,
ko kazen ji telo v odelo
zagrne črno in temno.
In kači-deklici nadene
luskinast na hrbet oklep,
v greben lase nabere njene,
a nogi v dolg ji strne rep.
Ko bratje izbeže iz grada,
za njimi zemlja zazija,
in v žrelo terunega prepada
pogrezne kača se do dna.
Ob letu pak so svečeniki
na mestu tarn zidali hram.
Trije blesteli žrtveniki
so nad prokletstvom temnih jam.
Še danes se na holmcu dviga
kapelica v nadstropjih treh.
Gradu ošabnega — več ni ga,
le v kleti spira deva greh.