Pesem o zvonu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrag - prijatelj Pesem o zvonu
Slovenske legende
Anton Medved
Veronika z Malega grada
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




Pesem o zvonu


Zgubila mlada žena
je dragega moža,
ne ozdravi skrb nobena
ji bolnega srca.

Bledi ji velo lice,
umira svit oči,
ker dan in noč solzice
ljubezcn 'z njih rosi.

In hudo zarotila
se mlada žena je,
da vedno bo nosila
obleko črno le.

Kar dragega hranila
pri hiši je blaga,
srebro, zlato znosila —
in vliti zvonec da.

Nebeški hoče devi
dar'vati zvonec ta,
ker ona večkrat revi
srce je umirila.

Na Bledu sred' otoka
kapelica stoji,
tam vdova večkrat stoka,
tam briše si oči.

Že vlil je za kapelo
srebrni zvon zvonar,
že dene ga veselo
v čolniček svoj čolnar.

Naprej, naprej veslajo,
do srede pridejo,
kar vetri privihrajo in
strele švigajo.

Razsajajo vetrovi,
se peni jezero:
potegnejo valovi
čolnič s seboj na dno. —

Se zdaj, ko temno krilo
noči pogrinja svet,
čolnarji sliš'jo milo
iz dna zvonjenje pet'.

Da zvončeka je petje,
to vedo dobro vsi,
veslajo brž v zavetje,
nevihta jim grozi.