Vas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mimo okna Vas
Pesmi v prozi
Srečko Kosovel
Kraška cesta
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


  Vas, siva golobica!
  Kolikokrat že in spet kolikokrat? Tvoja perut je tiha
z zlatimi robovi večera. Tvoja pesem je pesem brezveterja
v prvem mraku.
  Romar stopam po sivi cesti. Ti se mi smehljaš kakor
lastovka, ki se je vrnila. Kajti veš: najlepše se je vrniti v
pomladi. Z vetrom, ki prihaja na polja in v drevje iz šumn-
ih mest. Mogoče so v njem še zvoki pomladnih prome-
nad na večernem trgu, mogoče vztrepeteče še v njem duša.
Jaz čujem: v vetru je godba, odpri dušo.
  Vas, siva golobica! Pijan sem vetrov. Pijan sem teh
belih, silnih stavb z nizkimi čeli, pijan ceste in vrtov.
Ogenj je bruhnil iz tal v nebo kakor ognjeni vrelec. Go-
voriti ne more.
  A vendar se spomnim:
  Tiste dni, golobica, kdo me bo hladil, ko bom hodil po
teh sivih cestah sam?
  In bo trepetala cipresa in bo zid molčal. Daleč bo ve-
černa stran. O, in bom hodil: romar od neveste. In bodo
moje misli daleč, kakor da si goreče strune, ki plapolajo
iz duše v večnost, in bo nanje igral večni veter.
  In bodo krvavele.
  In ne bo nikogar.
  Ej nevesta, golobica, siva vas.