Mimo okna
| ← Ali si ti? | Mimo okna Pesmi v prozi Srečko Kosovel |
Vas → |
| |||||||
<poem>
Skozi okno vidim cesto, lepo srebrnosivo cesto, bleščečo
se v jesenskem soncu. Nasproti je zid, za zidom češnja, za češnjo brajda, za brajdo polje, za poljem gmajna, za gmajno bori, za bori hribi.
Tako vidim skozi okno. In pod oknom teče cesta in po
njej življenje. Tiho se preliva že bogve koliko let po tej dolini, še preden je bila ta cesta, še preden je bilo to okno, še preden je bil ta človek, ki gleda in misli.
Čudno nastajanje. Si in te ni več. Nisi in se pojaviš,
postaneš in odideš. Vse življenje je prihajanje in odhajanje. Šel je po polju mož, tih, brez besede. Izginil je. Kje je iz- ginil, kam je izginil? Ne vem. Samo stopinje se še poznajo, globoke in težke kakor znamenja za nas. Samo stopinje v rdeči prsti.
Pa kaj bi o tem. Saj niso verne duše, da bi premišlje-
val o tem.
Saj je že novo leto.
Novo leto? Gregorijanski koledar ga kaže. Danes je že
druga rdeča številka, in vendar: vse kakor prej. Polje in cesta in jaz: vse kakor prej. Udrte stopinje v blatnem polju: vse kakor prej. Mimo okna stopa neznanec, zdaj se pojavi in zdaj izgine. Ti pa si sam, gledaš in misliš: "Kdaj pa pride tisto novo leto, tisto novo leto? Kdaj pa pride z ve- selim korakom, z dobro besedo, odkritim pogledom, le kdaj pride?"
Pravijo, da je bilo letošnje leto sveto leto. Mogoče. Tudi
trpljenje je sveto. Sveto je, kar posvečuje.
Trpiš v imenu ideje? Trpljenje te jači, bistri in posve-
čuje. Kajti šele pod pritiskom gorá nastane kristal. Šele ko se osvobodiš tega, kar mami ljudi, vstaneš nad njimi. Vsta- neš, osvobojen strasti, ki ljudem zapirajo pogled v bodočnost, osvobojen meglenosti, ki ljudem zastira pogled v vesoljstvo.
Nekdo je potrkal. Čujem: dobre, preproste besede. Vse-
bina dobra in sočna, iskrena beseda brez leska, a polna preproste bogatosti.
"Vse dobro!"