Valkún

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moč in pravica. Valkún.[1]
Poezije
Fran Zakrajšek
Savlov srd pred Gibejo.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Oj, Korotan nesrečni, pripravi se na boj!
Spet zbira se nad tabo oblakov temni roj:
Nevercev truma senči dolin cvetoči plan,
Odloke dan se bliža; bo velik in grozan.

Za stare kak bogove je vžiga zmage up,
Ki s koč že spet je tira orožja divji hrup:
Prodira s strmih hribov (tako hrumi lijak)
Iščoč s očmi kristjanov, Perunomolec vsak.

Z jeklenih bokov meči blesté se v gozd in vas
In s pustih holmov čuje se tulba sivih pâs;
Čujó se bojne pesmi, ki onkraj še doné,
In ognjem zla poguma še bolj podžgó srcé.

Strlé ko trstje gosto jim kopja s krepkih ram,
Odmev pa odgovarja rožljanju s skalskih jam
Spomin na dolge boje jim v prsih plameni:
Njih teklo že je mnogo in krščencev krvi!

Vkloniti križ se ima? Mar zmore še Perun?
O bojna kje nevihta je, vojvoda Valkun,
Ki, kakor vlači morje za sabo silni kit,
Kraj Drave že in Save je tolpe gnal srdit?

Mar, kakor kdaj ugasne nad puščo zvezda kar,
In potnik tam žaluje, ker koj je zginil žar,
Sin Kajtimarov biva v razkošji brez skrbi,
Ostavši brate v stiski, ko boja grom preti?

O sladko domoljubje, duhá kako mečiš!
Veselje v službi tvojej se smeje s srečnih hiš;
Lej, spomlad tiho veje in roža krog cveti,
In z dolov, sinjih hribov, čuj, petje kak doni!

Oblastniša je vera, srcé bolj čara še,
Ki pot edina smrtnim v nebeške dvore je:
Drži in trdno veže in dušo za vse dni
Okrili čudovito, da k višku zmir hiti.

Valkun pa ne miruje, v Aguntu zbira moč,
V obrvih in na oku temni mu srda noč:
Z očes jim šviga plamen, jim v prsih žolč kipi,
Ko zbrane gor' na gradu takó ogovori:

»Kristjani, bratje, pozor! Ne vdajajte se snu!
Na boj se dvigaj čvrsto moč mojega rodú!
Sovrag lomasti šumno, orožje sveti v kraj,
Nebeške bliske rama posnema vaša naj!

Dvignite dolga kopja nad brata, ki je top
In moli še bogove, nebes, lažnjivih trop.
Sekiro vanj in loke! Naj meni, da z nebá
Pogubno treska vanjga duhov počastna tma.

Kristjani, alj pretežka zmed žrtev ktera je,
Da hram cerkva visoki sramote se otmè?
Lažnjivke Žive tempelj naj vsuje se v prepad,
Razpelo bodi prapor in Bog nam bodi grad!

Pa kje ste, srčni vodje? Privina, miren žar.
Ko boja Bog počiva, a v borbi smrten kvar,
Ki tvojih sto potokov jeleni gor' pijó
In hrtje tvojih gradov zverini smrt nesó?

Mračeča megla v boji! Neverski vstal je trop;
Sto holmov pusti svojih, obleci brž oklop,
Sovrage klete žeti, oj nade trdni dom,
V vrtincih temne bitke alj kmalu zrl te bom?

Prihiti v jednem skoku, junakov sjajni cvet!
Čuj, krik in divja buka z ostrogov hruje spet!
Omoči meč s prevzetnih kočarjev teh krvjó
K v veže posvečene sramoto spet nesó.

In Branibor, ti smeli, krščanstva ščit in zid,
Ki vrag pred tabo cepa, ujedi lačnej v prid,
Dej, v trume, da v kolibe nikdar se ne vrnó,
Ko listje raztepeno, da v tla ti zibnejo.

Pa Zvitorog, ti hrumni, ki v toku zlih vojskâ
Kar žanješ gosta jata ko makove glavé,
Na vpornike ošabne razgrni svojo moč
Ko toča zonorodna, ko vihre besna noč.

Mar v gozde tihe Vitle okrilil nogo si.
Kjer silno bojno kopje še zasvetilo ni?
Ki vnema scer srcé ti jeklenih ščitov zvok,
Zdaj smrt skakavim srnam pošilja mar tvoj lok?

In kar vas ni na stanu, ostalih slavni broj,
Iz mahovitih tabrov, junaci urno v boj!
Zagnavšim se v krdela ko zvanim na gosti
Naj skoro v bojni grozi vam duh zaplameni! –«

Zdaj Pargaš trombo sname, ovije ledja v pas,
Pa s hriba tam zatrobi, strašan zažene glas.
Raznese zvok se v gozde, mogočno v nje bučé,
Tja v splašene planjave, na cvetnih brd vrhé.

  1. Vojvoda Valkun (Valhun zbira junake za boj zoper še nekristjanske Slovence).