Važne reforme

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Še enkrat najznamenitejši dogodki 1928 Važne reforme
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
O ljubezni pri ljudeh in fižolu
Spisano: 5. februarja 1928
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nepopisna je radost, da gojimo v Beogradu tako odlične fotelje, in se moje skromno pero tudi ne bi lotilo, da nepopisno radost popiše, če ne bi bila ta mesec najemnina in je gospodar siten in prosim slavno uredništvo, da honorar izroči kar moji ženi, ki bo prinesla rokopis. Mislim, da ni kleveta in da moje pero ne bo prišlo pod paragrafe in ričet, ako rečem, da so nekateri izmed onih foteljev naravnost ženialni; v skrajnem slučaju pa se moje pero seveda tudi ne bi ustrašilo dokaza resnice niti ne popravka, preklica in častne izjave.

Na primer oni fotelj, ki so iz njegovega naročja v povzdigo narodne prosvete izšle šolske čepice! Šolske čepice pomenijo nezaslišan korak na polju učeče se mladine. Moji jih nosijo vsi štirje z najboljšim uspehom. — Samo eden je dobil minus — cvek v zgodovini, drugi pa je prišel v razredno knjigo zaradi jezika. Toda je bila reč taka, da sta bila tisti dan doma pozabila čepici in sta mi trdno obljubila, da se ne bo zgodilo več.

Ali pa oni odlični fotelj, ne vem več, kako se piše, ki je gospodičnam v ministrstvih predpisal novo modo zgoraj in spodaj. Kajti je uprava naše kraljevine resnično slaba in potrebna reforme pri nogah in glavi, a je ta fotelj prvi krenil od jezika k dejanju in se z odločno roko reforme lotil in jo pričel pri nogah in glavi tipkaric. Hkrati je v ministrstvih ukinil lepotne tekme. Kajti so poprej bile med tipkaricami tekme, katera je najlepša, in so jih priprave za prvenstvo — mislim, da se temu reče trening — stale dokaj časa in napora in potem je bila ena izvoljena in je dobila naslov: »Miss Finansija« ali »Miss Agrarna reforma« ali »Miss Izenačenje zakonov« in je ves Beograd govoril samo o tej miss, za gospoda ministra pa se ni nikdo brigal, kar je jako škodovalo uradnemu ugledu.

Sedaj pa se je oglasil zopet nov fotelj in je še smrkelj vzel v svoje vešče roke, da ga reformira.

Sestavil in objavil je jako temeljit pravilnik. Ta pravilnik se tiče »saobračaja« in je notri čim najstrožje ukazano, kako in kam se ima »saobračaj« odslej usekovati.

Ta reč je res ženialna in smo nanjo lahko ponosni in ji ni ne bi bila kos vsaka glava.

Pravilniku je posneti, da je drugače naš saobračaj v zglednem redu, hvala Bogu! Pragovi da so brezhibni, tračnice sijajne in osobja zadosti in preveč. Kar pa da povzroča obilne železniške katastrofe in žalibog odškodnine, je to, da se osobje pravilno ne usekuje. To je tisto in ima pravilnik podrobna navodila, kako in kaj: osobje da si mora iz srajce pod pasom, kjer se srajca itak ne vidi in je odveč, lepo izrezati žepni robec, in kadar se na železnici pojavi kaka odlična osebnost iz inozemstva, naj jo osobje najprej legitimira, potem pa, ako je res iz inozemstva, ročno potegne iz službene torbe žepni robec, ga razprostre in se vanj strumno in s poudarkom usekne, kar naj osebnost iz inozemstva potrdi z lastnoročnim podpisom v kontrolni knjigi. Tako se bo v inozemstvu najbolj prepričevalno dokazala visoka kulturnost naše kraljevine. —

Mesto tega pa, kaj je delalo saobračajno osobje do sedaj? Oziroma ako ne vse osobje, vsaj dober del osobja, in to baš oni iz najbližje okolice ministrskega fotelja? Ni potegnilo robca nikakor ne, kajti ni takega robca sploh ne gojilo, nego je kar z bridkim kazalcem desne roke pritisnilo na desno nosnico, skozi levo pa z brutalno silo pihnilo, da je venkaj zletel ves naboj na pod ali v steno ali celo gospodu ministru ali kamorkoli na hlače. In se je za levo nosnico enako sprožila še desna!

Kaj si mora inozemstvo misliti ob takem usekovanju. Inozemstvo, ki presoja vse razmere le po načinu, kako se saobračaj usekuje! Potemtakem pač ni čuda, da v inozemstvu ne dobimo posojila ne počene pare.

Temu je kriv samo saobračaj in njegovo balkansko usekovanje. Škoda je ogromna in je odgovoren zanjo v polni meri saobračaj in se ne sme pritoževati, da se mu bodo prejemki znižali, da se krije škoda. In bo odslej sleherni, ki se bo usekoval zoper pravilnik, neusmiljeno izgubil svoj položaj brez disciplinarne preiskave in sodne.

— Pravilnik pa še pove, da saobračaj tudi stranišča ne uporablja pravilno, kar je jako obžalovanja vredno. Odslej da ne bo nikdo nameščen, kdor ne bo znal in ne bo svojega znanja izkazal v pismenem in ustnem izpitu pred komisijo, in bo v temeljitejšo izobrazbo saobračaja v tej točki otvorjen v Beogradu poseben dvomesečni tečaj, koj ko bodo v Beograd dospela potrebna učila, sedaj jih še nimajo.

Pravilnik izraža nado, da bo saobračaj kos novim nalogam in da bo zlasti spričo tujcev iz inozemstva z vso službeno vnemo usekoval in uporabljal stranišča. Tako se bo nezaslišano izboljšal promet in ne bo več nezgod in odškodnin in deficita in nam bo inozemstvo drage volje dajalo posojila.

Jaz tudi mislim, da jih bo, in še mislim: ko se bo pravilnik obnesel v saobračaju, ga bodo posnela še druga ministrstva in finančni uradi in veliki župani in sodnije in pošte in celo armada. In bomo potem imeli posojila iz inozemstva kakor hudič toče in ne bo več treba

da strada Hercegovina,

da stradajo železničarji,

da stradajo staroupokojenci,

da stradajo novoupokojenci,

da stradajo neupokojenci,

da stradajo orožniki,

da stradajo brezposelni,

da stradajo zaposleni,

da stradajo pridobitni krogi,

da še bolj stradajo oni, ki niso pridobitni,

da stradajo trafikanti,

da stradajo invalidi,

oziroma naj se oni oglase, ki ne stradajo, da bo reč krajša, in ne bo več konkurzov in ne bodo več zaprte šole, ker država ne plača kurjave in luči, in skratka: ne bo več Balkana.

(Jutro, 5. februarja 1928)