Še enkrat najznamenitejši dogodki 1928

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pomemben napredek Še enkrat najznamenitejši dogodki 1928
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Važne reforme
Spisano: 13. januarja 1928
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ljubi gospod, ali Vam je že kaj odleglo? V uredništvu so mi rekli, da niste čisto pri pravem zdravju. In da so izročili Vaše pisanje najznamenitejših dogodkov bližnjega leta mojemu peresu, da Vam odgovorim. Drugim peresom, so rekli, da se je od Vašega pisanja zaprla sapa.

To me zelo veseli in Vam prisrčno čestitam in želim, da bi se Vam kmalu obrnilo na bolje, ako Vam je res kaj. Gospodje v uredništvu pravijo, da Vam je, in so rekli, da za Vas molijo.

Ni moja navada, da bi se laskal, kajti laskanje ni moja rubrika, nego spada onemu peresu, ki piše jubileje. Toda si ne morem kaj, da ne bi: gospod, kapo dol — Vi ste ptič! Vaše pismo in prerokovanje je kar s kopitom zadelo tarčo in Vas rotim, gospod, da se pravočasno ozrete po zdravniški pomoči — uredništvo se resnično boji za Vas, tako modri ljudje ne žive dolgo!

Gospodje v uredništvu imajo dobro srce in vsakomur radi postrežejo s svetom, kmetu ali ministru, in naj so vprašani za svet ali niso. Pa so mi tudi za Vas, ljubi gospod, naročili: skozi štirinajst dni ali tri tedne si devajte obliž na možgane, tisti, ki venkaj vleče — dobro da Vam bo storilo! Poskusite! Poskus nič ne stane — kakor je krojač rekel, ki je z odprtim dežnikom skočil z zvonika.

Kar se pa tiče Vašega pisma, ste za bližnje leto napovedali tehle deset najznamenitejših dogodkov:

1. zunanjo krizo,

2. notranjo krizo,

3. gospodarsko krizo,

4. uradniško krizo,

5. kulturno krizo,

6. gledališko krizo,

7. prometno krizo,

8. splošno krizo vsled kritične obilice kriz,

9. železniške in poplavne katastrofe,

10. atentate v Južni Srbiji, — in ste za priklado navrgli še štiri točke: bedo v Črni gori, bedo v Hercegovini, bedo v Dalmaciji in poštni rop na dolenjski železnici.

Gospod, hvala Vam! Vi ste mojster, in če bi šlo po pravici, nikomur drugemu ne bi smelo uredništvo prisoditi nagrade za najboljše prerokovanje kakor Vam in vrh nagrade še naslov in rang inšpektorja za horoskope in vlivanje svinca.

Namreč, če bi šlo samo po pravici in brez ozirov.

Gospodje od uredništva so Vam gotovo hvaležni še bolj kot jako, in so Vam lahko. Zdaj ko imajo Vaše imenitno prerokovanje, za vse leto so preskrbljeni z uvodnimi članki: enkrat bodo na to krizo zabrenkali, enkrat na to in vmes na razmere v Južni Srbiji in pri železnicah. Kaj bi uredništvo počelo brez Vašega pisma!

Toda so, kakor rečeno, oziri in pomisleki.

Lahko bi na primer kdo rekel: taka prerokovanja, kakršna so Vaša, niso nikaka prerokovanja. Za taka prerokovanja da ni treba uredništvu, da razpisuje mastne nagrade, nego da je takšne modrosti dovolj in preveč in da je imajo v uredništvu na kupe že v samih smeteh.

Jaz ne pravim tega, ljubi gospod, ampak bi lahko rekel kdo drug. Vi ne veste, kako hudoben je svet! — In bi še dodal, da uredništvo ne potrebuje prerokov takisto ne zato, da bo leto 1928 imelo dvanajst mesecev in razne letne čase in sneg in dež in pod Triglavom potres in sušo v žepu in na koncu očenaša amen.

Ljubi gospod, jaz ne pravim tega, kajti jaz Vas razumem. Vi niste novinar. Če bi bili novinar, potem bi seveda prerokovali druge reči: da se bomo po sporazumu s hrvaško republiko sporazumeli tudi še z makedonskimi bombami in kačaško gospodo. Italija da bo za botro. Grčija da nam bo na srebrnem krožniku ponudila Solun s prikuho in v Beogradu in v Sloveniji da bomo postali pametni.

Toda bi bile to očitne laži in pravijo novine lažem »race«. Take očitne race lahko pišejo novine, to je njihov kruh. Realen prerok pa, ki količkaj pazi na svoj ugled, jih ne more zapisati — seveda ne. O, gospod, kako dobro Vas razumem, in če bi Vas razumeli tudi drugi, Vaša bi bila nagrada.

Tako pa ne smete preveč zameriti uredništvu, če nagrade ne boste dobili.

So pomisleki, veste — uredništvo ima pomisleke.

Nobena reč pod milim nebom pač ni brez hibe — kakor je rekla kuharica, ki je mesto kisa bencin ulila na solato.

Pa se da očitati hiba tudi Vašemu prerokovanju — kaj se ne bi dala!

Ne zastran vsebine — Bog ne daj! — zastran vsebine je Vaše prerokovanje prvovrstno in zanesljivo, kakor bi stalo v »Službenih novinah«.

Ampak zaradi oblike.

Prežalostno je pisano.

Gospod, prečitajte svoje prerokovanje: kriza in še kriza in še in še in beda in še beda in katastrofa in še katastrofa in kot edina jasna točka poštni rop na dolenjski progi — to je strašno!

Dovolj je strašno, da resnično živimo v tako strašnih razmerah.

Potem pa pride Vaše pero, ljubi gospod, in nam s kruto besedo še za naprej in za vse bodoče leto podere upanje, da bo bolje: ne, figo bo bolje, same krize bodo in bede in katastrofe in en sam poštni rop — ta nas ne bo potegnil iz blata.

In sedaj naj bi prišlo še uredništvo in z nagrado svoj pečat pritisnilo na Vaše prerokovanje, ga odobrilo in potrdilo.

Ne, to ne gre nikakor ne!

Ne gre zaradi naročnikov.

Naročniki, ki bi brali Vaše preroško krakanje in bi brali, da je Vaše krakanje potrjeno z nagrado, kaj naj storé drugega, nego da obupajo!

Pa bodo obupali!

Obupali bodo in se obesili!

In če se bodo naročniki obesili, kaj naj brez naročnikov počne uredništvo? Mar se naj takisto obesi? Ljubi gospod, Vi zahtevate preveč!

Seveda, ko imamo leto za letom krize in bede in katastrofe, poštni rop pa en sam, niste mogli prerokovati, da bomo letos brez, kar se tiče katastrof in bede in kriz, da pa bomo poštnih ropov deležni petinsedemdeset — to ne bi bilo realno.

Razumem Vas, gospod!

Toda bi bili vendarle mogli žalostno svoje prerokovanje povedati drugače, da bi bilo krajše in zlasti v manj obupni obliki. Na primer če bi rekli takole: Mi pa ostanemo, kakor smo b'li, holadireja holadiri!

(Jutro, 13. januarja 1928)