V spomin Andreja Smoleta (Prešernove poezije)

V spomin Andreja Smoléta.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Črne te zemlje pokriva odeja
v grobu tihôtnem, naš bratec Andrej!
Vince zlató se v kozarcih nam smeja,
v tvojo opombo pijêmo ga zdej.

Zbrani prijatli v spomin ga pijêmo
tvojih veselih in žalostnih dni;
zraven si take zdravljice pojêmo,
de ni nesrečen, kdor v grobu leži.

Čedna postava bilà ti je dana,
bistri je um ti z bogastvom bil dan;
bolj’ga srca ni imela Ljubljana,
kak si za srečo človeštva bil vžgan!

Kratko sijale so zvezde prijazne,
v sanjah prijetnih te zibal je up;
jezo si sreče občutil sovražne,
zgodaj okusil življenja si strup.

Deklica druz’ga moža je objela,
ki od ljubezni do nje si bil vnet;
trešč’la v bogastvo nesreče je strela,
kranjski v obupu zapustil si svet.

Videl si Nemško, Francosko, Britansko,
videl si Švajca visoke goré,
videl si jasno nebo italjansko —
sreče ni ranjeno našlo srcé.

Videl povsod si, kak iščejo d’narje,
kak se le vklanjajo zlat’mu bogú.
Kje bratoljubja si videl oltarje?
S srcam obupnim si prišel domú.

Mogla umreti ni stara Sibila,
de so prinesli ji z doma prsti;
ena se tebi je želja spolnila:
v zemlji domači da truplo leži.

V zemlji slovenski, v predragi deželi,
ki si jo ljubil presrčno ves čas,
v kteri očetje so naši sloveli,
ktera zdaj ima grob komaj za nas.

Težka človeku ni zemlje odeja,
vzamejo v sêbe ga njene moči ...
Trčimo, bratje, še vince se smeja,
dolgo Smolétov spomin naj živi! —