Od železne ceste (Prešernove poezije)

Od železne ceste.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

»Bliža se železna cesta,
nje se, ljub’ca, veselim;
iz Ljubljane v druga mesta
kakor ptiček poletim.«

»Ak je blizo tista cesta,
moraš vzet’ me, ljubček moj!
da pogledat tuja mesta
bom peljala se s teboj.«

»Sam se po železni cesti
vozil bom od nas do nas;
drugo ljub’co v vsakem mesti
imel bom za kratek čas.«

»Ceste tebi ne zapiram,
ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;
ti pa mene pusti z miram,
pet ’mam boljših na vsak prst.«

»Ve Kranjice ste košate,
so prijazne Štajerke;
Trst dekleta ’ma bogate,
Dunaj zal’ oblečene.«

»Smo poštene me Kranjice,
vsak sleparček ni za nas;
me pa hoč’mo bit’ ženice,
ljub’ce ne za kratek čas.«

»Ve si pa žel’tè možičke,
ki ne stop’jo ’z ojnice,
zmerom vprežene osličke,
dolgočasne revčeke.«

»Tebe slà pa h krotkim pticam
vleče, buzakljunski kos!
Veter dal boš dvajseticam,
pricapljal nazaj boš bos.«

»Jaz popeljem se tje v Brno,
snubit Jud’nje krščene;
bom priženil z ženo črno
penezov na mernike.«

»Jaz pa iz domačih starcev
si moža ’zvolila bom;
imel bo ko peska d’narcev,
mene var’val bo in dom.«

»Žene jaz ne bom zapiral,
bàl ne bom se zanjo nič;
nje obresti bom pobiral,
živel brez skrbi ko ptič.«

»Jaz pa hlače bom nosila,
gospodar bom čez mošnjó;
bom vabila na kosila,
kogar meni bo ljubó.«

»Vari! Celi dan bo godel,
vso noč kašljal stari mož;
bo te še od hiše spodil,
ak’ mu stregla prav ne boš.«

»Jud’nja je ko satan zvita,
kadar boš z njo zavozlan,
privoščila skoporita
komaj ti bo sok neslan.«

»Torej bodi meni zvesta,
sej te ljubim le samó;
kje je še železna cesta,
koj mi v zakon daj rokó.«

»Tebi jaz ne bom nezvesta,
ljubček, ti si ptiček zrel;
ko železna pride cesta,
vari, de ne boš mi všel!«

»Po nji pêljal te ženico
bom na Dunaj, v Gradec, v Trst,
zvesto kazat jim Kranjico,
ak’ ne bo na poti — krst.«

»Ak’ kaj tac’ga se napravi,
boš počakal, ljubček moj;
vselej mož najmànj zapravi,
ak’ ženico ’ma s seboj.«