VIII. Bukve bres zherk.
| ← VII. Boſhtjan goljſan. | VIII. Bukve bres zherk. Reſnize v’ pravlizah. Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene Anton Martin Slomšek |
| |||||||
Na klopi pred hiſhoj en ſtarzhek je ſedel,
In v bukvize zhedne je gledal sveſto,
Rudezhe na lizi mu duſhni mir zvetel,
Zhe ravno she ſivo je imel glavo.
Le gola nedolshnoſt ga videti je,
V’ozhéh pa igrajo mu ſvetle ſolsé.
***
Po poti do hiſhe pozhaſ ſe prisible
Goſpodizh napihnen, prav tolſt debelák;
Le malo na ſhtori ſe glava mu sible,
¸Se mési in ſtok, ko shiv polovnjak.
Perblisha ſe kmetu in pravi: »Ha, ha!
Alj ſtarzhek posnáſh, ktéra zherka je A?«
***
»To ne, goſpod shlahni! jes zherke nobene
Povedati njim po imeni ne snam;
Pa naj le pogledajo, ſaj ni ne ene
V’teh bukvizah zherke, ki jih jes imam.
¸Sheſt liſtov imajo le bukvize te;
Poſluſhajo naj, kaj vſaki pove.«
***
Nar pervi liſt, prun,[1] kakor jaſno onebje,
Me klizhe v’nebeſa osirati [2]ſe;
In drugi rudezh, kakor roshnato zvetje,
De Jesuſ’s ljubesni je vmerel sa me;
In tretji, ko lilja ſe belo ſvetli,
In mene nedolshno shiveti vuzhi.
***
»Zheterti liſt, zheren ko ogel in ſaja,
¸Se k’ſmerti pripravljat’ mi kashe dolshnoſt;
In peti slo ſtraſhno ogneno luzh daja,
Mi kashe peklenſkiga ognja bridkſt.
In ſheſti ſe ſveti ko zhiſto slato,
Mi kashe, kak lepo bo ſveto nebó.«
***
»Podobo teh bukviz zhe jes premiſhlujem,
Me ſolze poſlijo, ſe ſerze topi:
Kar vedet’ na ſveti kolj jes potrebujem,
Me barva [3]
ſheſt liſtov tih bukviz vuzhi.
Sa to ſo mi ljubſhi le bukvize te,
Ko toljke in’take, k’ſo njihove vſe.
***
Pebere ſe tiho goſpod vuzhenoſti,
In miſli ſi — hentaj! reſniza je to;
Kdor ſlabo shivi, naj ſi ravno sna doſti,
¸Svoj zil ino konez doſegel ne bo. —
Veliko modrejſhi in boljſhi je ta,
Ki ſtori malo, kar dobriga sna.
¸Sevſhek.