VEŠČE
| ← SENCA | VEŠČE Volčje jagode Svetlana Makarovič |
MRAVLJIŠČE → |
| |||||||||
I
Pod večer so same in lahke.
Zamišljene zapuščajo varno cvetje.
To lahka so krila,
z drobnim sivim snom posuta,
razpneš jih — luč te odnese.
Letajo v presketajočih rojih
skozi sanje ljudi,
da ljudje kot voda vztrepetavajo.
II
Jaz sem velika luč in pojem.
Jasno pojem, nikoli ne umrem.
S črno senco sem razrezala svet,
z zlatim nožem razdelila temo.
Plete, prepletam. Glej kito,
ki sem jo spletla zate. Pridi.
Jaz sem ostri krč v tvojih krilih. Vzleti.
Pridi. Storila ti bom hudo.
III
Kdor je premražen, pride,
pride, kdor nosi na hrbtu
mrtev, siv obraz, pride čisto blizu.
Luč jih udarja v neznanem ritmu,
dokler noč ne dogori.
Visoko v krošnjah zbledeva luna.
Ta bolni trepet, ki ponehava,
ki ponehava — nekje daleč boli.