VEŠČE

← SENCA

VEŠČE Volčje jagode Svetlana Makarovič

MRAVLJIŠČE →

Viri:	Makarovič, Svetlana (1972). Volčje jagode. Maribor: Obzorja
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Pod večer so same in lahke.

Zamišljene zapuščajo varno cvetje.

To lahka so krila,

z drobnim sivim snom posuta,
 
razpneš jih — luč te odnese.

Letajo v presketajočih rojih

skozi sanje ljudi,

da ljudje kot voda vztrepetavajo.


II

Jaz sem velika luč in pojem.

Jasno pojem, nikoli ne umrem.

S črno senco sem razrezala svet,

z zlatim nožem razdelila temo.

Plete, prepletam. Glej kito,

ki sem jo spletla zate. Pridi.

Jaz sem ostri krč v tvojih krilih. Vzleti.

Pridi. Storila ti bom hudo.



III

Kdor je premražen, pride,

pride, kdor nosi na hrbtu

mrtev, siv obraz, pride čisto blizu.

Luč jih udarja v neznanem ritmu,

dokler noč ne dogori.

Visoko v krošnjah zbledeva luna.

Ta bolni trepet, ki ponehava,

ki ponehava — nekje daleč boli.