SENCA

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
SENCA
Volčje jagode
Svetlana Makarovič
VEŠČE
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Volčje jagode. Maribor: Obzorja
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I

Ko bo te rane prerasel bršljan,

ne bo nagrobnika za mesečino.

Še zmeraj bo trava cvetela

z velikimi lati, z rahlim semenjem,

okrog bodo stala kamnita poletja.

Morda bo v neki junijski noči

visoka senca stala med praprotjo.

Nihče ne bo vedel. Nikogar ne bo.


II

Ona je, ki v slepečem ognju

strme sežiga svoja semena.

Ona je, ki tepta mravljišča,

ki se privija k deblom namesto k nam,

s slakom si lase spenja in vetru daje telo.

Navadno je bosa in kot kača molči.

Ona je tista, gospe,

ki vidimo zmeraj le njen hrbet.


III

Nihče ne bo vedel. Nikogar ne bo.

Bo veliko sonce, velika praprot,

Veliki prodi velikih rek,

Velik molk velikega sveta.

Morda bo za hip — je bil to veter?

Veter je bil — obstal v zraku.

Bridek šepet. Za hip,

za eno življenje. Molk.