SENCA
| SENCA Volčje jagode Svetlana Makarovič |
VEŠČE → |
| |||||||||
I
Ko bo te rane prerasel bršljan,
ne bo nagrobnika za mesečino.
Še zmeraj bo trava cvetela
z velikimi lati, z rahlim semenjem,
okrog bodo stala kamnita poletja.
Morda bo v neki junijski noči
visoka senca stala med praprotjo.
Nihče ne bo vedel. Nikogar ne bo.
II
Ona je, ki v slepečem ognju
strme sežiga svoja semena.
Ona je, ki tepta mravljišča,
ki se privija k deblom namesto k nam,
s slakom si lase spenja in vetru daje telo.
Navadno je bosa in kot kača molči.
Ona je tista, gospe,
ki vidimo zmeraj le njen hrbet.
III
Nihče ne bo vedel. Nikogar ne bo.
Bo veliko sonce, velika praprot,
Veliki prodi velikih rek,
Velik molk velikega sveta.
Morda bo za hip — je bil to veter?
Veter je bil — obstal v zraku.
Bridek šepet. Za hip,
za eno življenje. Molk.