Usmiljenje (Anton Kosi)
| ← Bodi zadovoljen. | Sto narodnih legend. Anton Kosi |
Posvečuj praznik. → |
| |||||||
Berač je prosil po vasi. V prvi hiši, kjer se je oglasil, je videl silno siromaštvo, vendar mu je gospodinja prijazno rekla: »Ljubi mož, tako mi je žal, da vam ne morem ničesar dati, saj vidite, da nimamo sami ničesar.«
Mož je šel dalje.
V drugi hiši je bilo še večje siromaštvo. Tu mu je prišla stara ženica naproti in mu je rekla: »Oh, ljubi mož, kako rada bi vam dala vsaj kosec kruha! Toda verujte mi, da ga še sama nimam niti drobtine pri hiši.«
Pri tretji hiši, ki je kazala že zunaj veliko siromaštvo, je rekel gospodar: »Ta hleb kruha bode naša večerja; tukaj imate kos tudi vi, več vam ne morem dati.«
Pri četrti so ga zopet prijazno vzprejeli, in star mož mu je podaril suknjo, češ: »Sam imam dve suknji; eno dam vam, a drugo obdržim zase. Več vam ne morem dati, saj vidite, da sem sam ubožen.«
Tako je hodil prosjak od hiše do hiše. Povsod so ga dobro vzprejemali, dasi je povsod videl veliko siromaštva.
Zunaj vasi vrže prosjak razcapano obleko raz sebe, razpne dvoje kril ter se v angeljski podobi vzdigne v nebesa. Skoro je nebeški krilatec stal pred obličjem božjim.
»Gospod vojnih trum,« reče angelj, »prihajam prosil pravice.«
»Povej, česa želiš od mene?«
»Poslal si me bil preiskovat srca ljudem, in bil sem v vasi, kjer sem našel največje sočutje in usmiljenje do ubožcev. Tako usmiljenih ljudi še nisem nikjer videl, a vsi so ubožni, jako ubožni. Kako vendar puščaš tako usmiljene ljudi v tolikem uboštvu? Daj jim bogastva in videl boš, da bo njih usmiljenost brez meje.«
Bog odgovori: »Tvoja želja se izidi!« Nato se je razlil blagoslov božji na ona vas; uboštvo je izginilo, a prišlo je v vas premoženje, obilnost in bogastvo.
Potem je Gospod zopet poslal angelja na zemljo, da bi ljudem preiskaval srca, in angelj je zopet prišel kot prosajk v tisto vas.
Ko je stopil v prvo hišo, je videl vsega obilo, a prijazna gospodinja mu ni prišla naproti, nego dekla se je zadrla nanj: »Tukaj se nič ne deli!«
V drugi hiši je videl še večje bogastvo; tudi stara ženica je še hodila po sobi, a ugledavši prosjaka, je zamrmrala: »Že zopet prosjak!« ter je odšla v hišo. Za nekoliko časa je priskakljal mlad deček, podelil ubožcu kos kruha ter zbežal.
Prosjak je z glavo majaje odšel v tretjo hišo. Oni mož, ki mu je bil dal kos kruha, je hotel ravno stopiti v napreženo kočijo, ko ga je ubožec nagovoril. Bogatin ga čmerno pogleda, mu godrnjaje vrže nekaj denarja in se odpelje.
V četrti hiši je našel starčka, ki mu je bil prej tako dobrovoljno podaril suknjo, polovico svojega imetja. »Gospod«, ga nagovori prosjak, »ali se še spominjate, da ste bili pred letom dni ubožen podarili suknjo? Glejte, jaz sem oni ubožec. Od tedaj vas je Bog obilo blagoslovil; znam, da se me boste usmilili zdaj še bolj.«
Bogatin ga resno pogleda, potem odpre omaro in vzame iz nje suknjo, rekoč: »Takrat sem imel dve suknji, in sami priznavate, da je bil lep dar; ko sem dal vam eno. Tudi zdaj vam nečem dati manjšega daru. Vzemite ono drugo suknjo; jaz sem obogatel v nji, morda obogatite tudi vi.«
Ta zasmeh je prosjaka užalil, odšel je in za vasjo se je dvignil v nebesa. Z žalostnim licem je stopil pred obličje božje.
»Zakaj si tako žalosten?« ga vpraša Bog.
»Žalosten sem, ker sem grešil zoper Tvojo pravičnost in modrost. Bil sem zopet v oni vasi, kjer so me bili lani siromaka vzprejemali tako prijazno in usmiljeno. A zdaj, ko so obogateli, so se vsi izpremenili. Prej so imeli za ubožca tolažbo in usmiljeno srce, a zdaj imajo trdosrčnost in posmeh. Hudo sem se zmotil o teh ljudeh, in to je, kar me žalosti.«
Bog mu reče: »Sin moj, ustvaril sem človeško srce in ga tudi dobro poznam. Človeško srce je kakor maslina, ki daje olja samo takrat, kadar se stiska; tako se tudi iz človeškega srca samo takrat cedi olje usmiljenosti, kadar ga stiskajo uboštvo, žalost in nadloge.
Ubožni ljudje imajo usmiljeno srce.«
Zapisal J. S–a.