Tromba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Atlas Tromba
Morje
Tomaž Šalamun
Celo življenje
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Otrok si, ki je preveč jokal in se preveč

utrudil. Vse si poskušal. Driblal srca.

Rasel tako, kot je rasla svetloba in glava.


Boril si se kot lev. Ne pusti se razžareti.

Potem šklepetajo zobje. Tonus pade, luč

ugasne, burja zavija in do jutra je še daleč.


Tu so odkrili deblo, staro dva tisoč let.

Izvotljeno deblo. Takrat so ga izsekali.

Potem ga je srečna okoliščina tako potopila,


da je zrak tako čudno krožil, da se ga ni

dotaknil. Kam je skočil iz debla v mrzlo

vodo pred dva tisoč leti goli mož? Ne


povejo, ali je veslal ali se odrival.

Močvirje je plitvo. Je bilo z ločjem

zaraščeno tudi takrat? Dogaja se, da se


vrtinec sesede in se razlije na krožnik.

Tekočina boli bolj, kot če je v trombi.

Težko si predstavljam mornarje, ki se


odrivajo, tu se ni od ničesar odriniti.

Kamni so umetni. Pomoli so narejeni. S

hrbtom vlačiš na kup svojo slavo, da boš


na koncu počil. Če ne počil, strohnel. Če

ne strohnel, nehal dihati. Če ne nehal

dihati, dihal naprej za devetimi gorami.


Mi te ne bomo slišali. Nihče te ne bo

videl. Z nikomer ne boš okušal jogurta.

Kako je, če se moraš boriti za življenje


s posebnimi copatkami iz ovčke v ogromni

prazni hiši in od povsod zunaj vdira mraz?

Če čopič ne prime? Če ni od nikoder sadja?


Vse sem porabil. Nezaposleni Afričani

prosijo za par frankov, vsi si dajejo roke,

tudi oni, in občutek je, da bo nekdo nekaj


prebil. Da bo izskočil iz kože, ker ga

preveč boli. Danes se je polegla dlan.

Preveč sem se zapičil v Christiana in si ga


vzel kot nekoga, ki ga bom oplodil. To je

bil grozoten napuh. Christian je švoh,

je truden, je popolnoma prepojen z


žalostjo in kulturo in mu parniki, ki

plujejo pod oknom, morda več ne pomagajo.

Kaj ti veš? Kako lahko rečeš, da boš ti


zdaj z njimi nekaj počel. Kako si lahko

domišljaš, da boš srečen, če ga boš

odtiskoval in spreminjal? Če ga boš kot


kak silovit veter metal na glavo, ga

potiskal v hrib in mu razlagal, kaj so

Langhe. Langhe so samo zanj. Iz Langh je


prišla njegova mama. Graziellini starši so

iz Kalabrije in Furlanije. Ne eden ne

drugi ne znata zares italijansko. Zalival


si ju kot sodček mleka, plesal z njima,

jima vrtel in prižigal žarnice. Kaj pa, če je

to ritual? Če sem prihajajo sami nesrečniki?


Ki jih potem polomasti soseda, ki ima oči

norih groupies? In še marširaš na konec

sveta. Da bi videl kaj? Da bi srečal koga?


Da bi meditiral o ladjicah iz desetega

nadstropja in gledal prsi originalnih betonskih

galebov, ki so veliki natančno tako kot tisti v


Kopru. Ni čuda, da se vžgeš kot bencin, tolčeš

po požaru slik in potem obležiš. Misliš, da se

boš zbudil v raju, pa se zbudiš na smrt izčrpan.