Tromba
| ← Atlas | Tromba Morje Tomaž Šalamun |
Celo življenje → |
| |||||||
Otrok si, ki je preveč jokal in se preveč
utrudil. Vse si poskušal. Driblal srca.
Rasel tako, kot je rasla svetloba in glava.
Boril si se kot lev. Ne pusti se razžareti.
Potem šklepetajo zobje. Tonus pade, luč
ugasne, burja zavija in do jutra je še daleč.
Tu so odkrili deblo, staro dva tisoč let.
Izvotljeno deblo. Takrat so ga izsekali.
Potem ga je srečna okoliščina tako potopila,
da je zrak tako čudno krožil, da se ga ni
dotaknil. Kam je skočil iz debla v mrzlo
vodo pred dva tisoč leti goli mož? Ne
povejo, ali je veslal ali se odrival.
Močvirje je plitvo. Je bilo z ločjem
zaraščeno tudi takrat? Dogaja se, da se
vrtinec sesede in se razlije na krožnik.
Tekočina boli bolj, kot če je v trombi.
Težko si predstavljam mornarje, ki se
odrivajo, tu se ni od ničesar odriniti.
Kamni so umetni. Pomoli so narejeni. S
hrbtom vlačiš na kup svojo slavo, da boš
na koncu počil. Če ne počil, strohnel. Če
ne strohnel, nehal dihati. Če ne nehal
dihati, dihal naprej za devetimi gorami.
Mi te ne bomo slišali. Nihče te ne bo
videl. Z nikomer ne boš okušal jogurta.
Kako je, če se moraš boriti za življenje
s posebnimi copatkami iz ovčke v ogromni
prazni hiši in od povsod zunaj vdira mraz?
Če čopič ne prime? Če ni od nikoder sadja?
Vse sem porabil. Nezaposleni Afričani
prosijo za par frankov, vsi si dajejo roke,
tudi oni, in občutek je, da bo nekdo nekaj
prebil. Da bo izskočil iz kože, ker ga
preveč boli. Danes se je polegla dlan.
Preveč sem se zapičil v Christiana in si ga
vzel kot nekoga, ki ga bom oplodil. To je
bil grozoten napuh. Christian je švoh,
je truden, je popolnoma prepojen z
žalostjo in kulturo in mu parniki, ki
plujejo pod oknom, morda več ne pomagajo.
Kaj ti veš? Kako lahko rečeš, da boš ti
zdaj z njimi nekaj počel. Kako si lahko
domišljaš, da boš srečen, če ga boš
odtiskoval in spreminjal? Če ga boš kot
kak silovit veter metal na glavo, ga
potiskal v hrib in mu razlagal, kaj so
Langhe. Langhe so samo zanj. Iz Langh je
prišla njegova mama. Graziellini starši so
iz Kalabrije in Furlanije. Ne eden ne
drugi ne znata zares italijansko. Zalival
si ju kot sodček mleka, plesal z njima,
jima vrtel in prižigal žarnice. Kaj pa, če je
to ritual? Če sem prihajajo sami nesrečniki?
Ki jih potem polomasti soseda, ki ima oči
norih groupies? In še marširaš na konec
sveta. Da bi videl kaj? Da bi srečal koga?
Da bi meditiral o ladjicah iz desetega
nadstropja in gledal prsi originalnih betonskih
galebov, ki so veliki natančno tako kot tisti v
Kopru. Ni čuda, da se vžgeš kot bencin, tolčeš
po požaru slik in potem obležiš. Misliš, da se
boš zbudil v raju, pa se zbudiš na smrt izčrpan.