Atlas
| ← Iz melosa 1-7 | Atlas Morje Tomaž Šalamun |
Tromba → |
| |||||||
Plamen huka v moje roke. Deblo se nastavi.
Orjem in varim. Lilija, obenem trni, drvi
Kot tramvaj okrog moje glave. Bi držal lahko
Zmotil Kristusa? Bi lahko definiral en
miligram? Ne, ampak tebe potegnil gor kot
zobje. Kot zobotrebci, naprave, ki dvigujejo tramvaj.
Na začetku stoletja so v Lizboni zgradili
lift. Na Opčinah je bilo vse že tam. Nekje
Piha burja. Nekje piješ fado in strmiš na
Morje. Tukaj so ljudje, kot bi na njih
Sedel. Ne fada, ne burje. Samo midva
S Christianom, z njim, ki je od imena ves
Potrgan. Neizpodbiten postaja. Viha rokave.
Kmalu me bo začel mleti sam. Duh nama
Krepi stalnost in voha prave borce. V
Provansi sta se baje z Alešem spogledala
In v ključnem trenutku zgodovine oba
Bleknila isto, česar ne bom izdal.