Tolažba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Solze utri si s tožnega očesa
In v mene ljubko kakor nekdaj zri,
Utis da se iskrenega slovesa
Menj bridek v prsih nama ponovi.

Kedaj, kako ne ti ne jaz ne znava,
Drug druzemu poklonil je srce,
V skrivnostih mojstrica je res narava,
A mi igrača čudežna smo nje.

Src najnih zveze svet ne odobruje,
Zato narazen morava oba;
A draga, kar prirodna vez združuje,
Ne loči več nobena moč sveta.

Ne joči mi! midva se res ločiva,
Ker ni mogoče se ustavljati,
Iz prs pa, drug kar druzemu čutiva,
Ne more nama se izbrisati.

In čez gore, morje, svet ko nezmerni
Od tebe bo za vselej ločil me,
Hitreje našel bo te duh moj verni,
Ko najdeta soseda v hiši se.