To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
O človek, ne žaluj,
ubogi človek, ne zdihuj!
Le malo ur ti je še dano,
in smert zaceli slednjo rano;
z veseljem je tedej včakuj!
V dnu hladne jame, pod gomilo
se ti bo serce vpokojilo;
v nji cvete mir – serca lék
za večni vék.
Sej Bog je Bog močán
in vsem stvarém v ljubezni vdan.
On vse solzice naše šteje,
in up, ki nas v nesreči greje.
Je dar njegov z nebes poslan.
V nebó, v obljubljeno deželo,
med izveličancov kerdelo
nas vabi z množ'co bolečin
in solz dolin.
In nuj in stisk druhal,
ki jo je v varstvo ti odbral,
da b' te mem brezda strasti vodil,
da b' po pravici varno hodil,
mu gori drago boš prodal.
Jok, ki se ti 'z očí utrinja,
on v biser blagosti spreminja;
in iz nadlog, z bodečih kron
raj spleta on.
Raj spleta 'z bolečin;
in sam človekov Bogosin
je šel spet v svoje veličastvo
le skozi križnih nuj napastvo,
v težavi, v slavi naš pervín.
Cvet naših nuj je nočna senca
vzpored nje križa, ternjovenca;
nju cvet je sončnojasni cvét:
odrešen svét.
Tedaj ne izdihuj,
ubogi človek ne žaluj,
če Bog s terpljenjem te obiše
posred svetá al v kotu hiše;
sred britkih nuj zvestó pomnuj:
da cvetje stisk, težav, terpljenja
nam obrodí kdej sad življenja,
da cvete unstran groba lék
za večni vék!
