Terske peči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je tepček Urh umrl Terske peči
Lojze Zupanc
Jež - pastir
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Blizu Ljubnega je hrib z imenom Terske peči. Ko je na Peru še stal grad, je terski graščak pošiljal tjakaj svojega pastirja ovce past. Takrat na tem mestu, kjer je zdaj samo pečevje, še ni bilo skalin, ampak so se po vsem hribovju daleč naokrog razprostirali sami pašinci z najsočnejšo planinsko travico.
Terski pastir pa je bil lenuh in takšen smrduh, da so ga grajske dekle in hlapci zasmehovali zaradi umazanije. On pa nič; umazan se je vsako jutro lenobno napotil za ovcami na pašnike, kjer so se ovce pasle, sam pa je polegal v senci in si preganjal dolgočasje s tem, da je mučil vse, kar mu je živega prišlo v roke.
Nekega dne se je namahnil na veliko mravljišče. Mravlje so iz podzemskih kamric svojega gradu nosile mravljinčja jajca na toplo sončece. Hudobni pastir pa je vsa mravljinčja jajca pomendral.
Takrat so mravlje zajokale: »Za to hudobijo boš kaznovan! Zatožile te bomo soncu!«
»Kar zatožite me, haha!« se je pastir zakrohotal.
Naslednji dan je ujel čebelico«, ki je sedela na cvetici in nabirala med. Hudobni pastir ji je potrgal krila. A preden je čebelica umrla, je še potožila:
»Za to surovost boš kaznovan! Moja matica ki me bo pogrešila še nocoj v uljnjaku, te bo zatožila soncu!«
»Kar naj me zatoži, haha!« se je pastir hudobno zasmejal.
Potlej je nekega dne zagledal v travi majhno žabico. Ujel jo je in ji izpulil nogo. Umirajoča žabica pa je zakvakala:
»Sonce, kaznuj ga za to hudobijo!«
»Hoho, daleč je sonce! Saj te ne sliši!« se je zlobnež ponorčeval.
Nazadnje je pastir ujel še mladega ježa. Prestrašeni ježek se je zvil v klobček, hudobni pastir pa ga je kot žogo brcal po pašincu vse dotlej, da je ježek poginil. A preden je izdihnil, je še zatarnal:
»Sonce, kaznuj ga za to vragolijo!«
»Haha, prav tebe posluša sonce!« se je pastir zlobno zasmejal. »Kar pogini, vrag bodljikavi!« Sončece je vse to videlo in slišalo, a hudobnega pastirja še ni kaznovalo, misleč, da se bo poboljšal in spametoval.
Nekega poletnega dne, ko je bila vročina najhujša, pa so se pastirju razteple ovce po prostranem pašniku. Vabil jih je k sebi in jim piskal na svirko, ovce pa nič; zato je moral tekati za njimi, da bi jih nagnal v čredo, ovce pa ga ta dan niso ubogale. In ker je sonce neusmiljeno pripekalo, da je lenemu pastirju pohajala že sapa od vročine, je le-ta surovo zaklel:
»Prekleto sonce, preveč pripekaš! Vrag naj te vzame ali pa se skrij za oblak!«
Ni še dobro izrekel, ko je zakazen, ker je preklel sonce, v hipu okamenel, z njim vred pa so okamenele tudi grajske ovce.
Savinjčani pripovedujejo, da so Terske peči — okameneli pastir in ovčja čreda terskega graščaka.