Sveta odkletev
| ← Moč ljubezni | Sveta odkletev Poezije 1 Simon Gregorčič |
Življenje ni praznik → |
| |||||||
Sen sanja srce moje zlat:
odprto je nebo
in ven se usiplje zbor krilat,
kaj bo, kaj bo pač to?
Čuj, gori kliče višnji Bog:
"Nocoj bo svet odklet
in konec bode rev, nadlog,
in raj mu ustvarim spet!"
Kot jasni utrinki trop duhov
spusti se v solzni dol,
nesoč zemljanom blagoslov
in lek za žal in bol.
In razkropi se sončni trop
iskreč na vse strani,
pod slamnati in zlati strop
zdraveč, blažeč hiti.
Kjer joka se nesreče sin,
otre mu z lic solze,
kjer najde hišo bolečin,
odnese ji gorje.
In krog po svetu trop, bleščeč,
skoz temno šviga noč,
iz bliskov meč krepko vihteč
razganja teme moč.
In zmot, laži in zlobe duh,
zavisti kleti gad,
in srd, krivica in napuh
grme v pekla prepad!
In bes, ki v srcu tičal je,
celo v najboljšem-skrit,
duh božji ga izbičal je,
poslan nas poblažit.
Resnice sonce sije zdaj,
ljubezni greje žar,
in svet je zopet cveten raj,
in srečna vsaka stvar.
Oj, to je zemlje vzvišen god,
človeštva zlati dan!
Prenovljen svet, prerojen rod,
kot božji sen krasan!...
Z višav nadsončnih kraljev kralj
se zemlji nasmehlja
in prst njegov iz daljnih dalj
jo dvigne do neba.
Na večno stisne jo srce,
ljubezni prve vnet,
s poljubom sladkim govore:
"Zdaj moj otrok si spet!"
Na ta poljub neba sladkost
prešine vse stvari,
srce, utopljeno mi v radost,
zamaknjeno kopni!...
Srce, le sanjaj ven in ven,
o sen, ne uniči se!
A pač! Izgini sen kot sen,
pa dej- uresniči se.